17. 7. 2001 | Mladina 28 | Kultura
Sivilizacija
Koliko verzij Dogodivščin Huckleberryja Finna moraš prebrati, da lahko rečeš, da si prebral Dogodivščine Huckleberryja Finna?
Mark Twain
Na začetku devetdesetih je v modo prišel izraz director's cut. Recimo: Lawrence Arabski - director's cut. Ali: Spartak - director's cut. Ali pa: Iztrebljevalec - director's cut. Z eno besedo, dobili smo nove, restavrirane verzije starih filmov. Pri nekaterih so kako minuto dodali, pri nekaterih so kako minuto odrezali - pač v skladu z avtorjevo originalno vizijo. Ker se je Ridley Scott izvirno odločil, da Iztrebljevalec ne bo imel srečnega konca in zunanjega pripovedovanja, smo zdaj lahko videli verzijo brez srečnega konca in brez zunanjega pripovedovanja. Pomeni, da so filmu nekaj minut odrezali. Pri Lawrencu Arabskem so nekaj minut dodali, toda nekaj povsem nebistvenih, nepomembnih minut, ki so že itak dolg film le še podaljšale. Vse to je potekalo pod firmo "skrbi za stare filme", ki so jih producenti in studijski šefi s čudnimi posegi odtujili režiserjevi verziji. Stare filme je treba rešiti - naj jih ljudje končno že vidijo v definitivni, lucidni obliki, pač tako, kot so si jih zamislili njihovi avtorji. Problem je nastopil, ko so "režiserjeve verzije" dobili tudi filmi Brezno, Osmi potnik 2, Pleše z volkovi, JFK, Kraljevi ribič, Baron Munchausen - in to kar takoj, dan ali dva po premieri, sproti. Nič, prestižni režiserji so nam hoteli zgolj pokazati, kaj so sami vrgli iz svojih filmov. Ja, hoteli so nam le pokazati, kaj še so posneli. Izraz director's cut je tako postal le sinonim za narcizem, obenem pa tudi za način, kako isti film prodati dvakrat. Še večji problem je nastopil, ko so režiserjeve verzije začele dobivati tudi smeti a la Highlander 2 in Kosec. Ker v noben film ne vključijo vsega, kar so posneli, je bila logika preprosta: filmu dodaš nekaj neuporabljenih prizorov in nalepko "director's cut". To je vse. Vidimo se pri šalterju! Šur, director's cut se je čez noč spremenil v industrijo. In lepo prosim, le zakaj se ne bi - še takemu bebcu je bilo kristalno jasno, da je mogoče vsak film prodati dvakrat. Magari trikrat. V kinu vidite eno verzijo, na videu drugo in na devedeju tretjo. Še huje, režiserji so začeli pod firmo "režiserjeve verzije" svoje stare filme popravljati, prirejati in prilagajati sodobnemu okusu. Update! Katera verzija je definitivna, ni bilo več pomembno. Obstajale so le še verzije. Tudi original je bil odslej le ena izmed verzij. Ironično, režiserjeva verzija, ki naj bi potegnila razliko med umetnostjo in biznisom, je sama postala biznis.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
