24. 12. 2001 | Mladina 51 | Kultura
Abortirane ribe
Eksotična kulinarika 6
Kaspijsko zlato
Moj ded, mamin oče, je bil klasičen ljubljanski predvojni proletarec, sam ga sicer nikoli nisem spoznal, saj je umrl precej pred mojim rojstvom, a po mojih mislih se je vedno sprehajal kot lik delavca z ilustracije v kakšnem zvežčiču iz zbirke Knjižnica sinjega galeba, možat in koščen, trdo izklesanih potez, košatih črnih brk, molčeč, a z blagim sijem v modrih očeh ter težkih, lopatastih rok, s člansko knjižico Partije v notranjem žepku skromnega, a vedno čistega in skrbno pokrpanega suknjiča. Pozneje sem bil sicer iz drobcev, ki so prižvenketali do mene, prisiljen sestaviti drugačno, morda manj všečno, toda bolj vsakdanje toplo podobo, saj ga je menda včasih tudi rad malo cuknil. Zaposlen je bil pri Državnih železnicah kot strojevodja tistih znamenitih starih parnih lokomotiv, ki so postale simbol vseh "mašin", in prav z eno takih sta s kurjačem prisopihala v Ljubljano z avstrijske strani tistega aprilskega dne leta 1941, ko so ljudje po ulicah pričeli kričati, da je Kraljevina Jugoslavija fuč. Ker se je za njuno mašino vila dolga kača tovornih vagonov, nemudoma namenjenih nekam dol proti nemirnemu Beogradu, so jima zmedeni uradniki in vlakovni odpravniki rekli, takole storita, zategnita vso stvar še teh nekaj kilometrov do Zaloga, tam jo zaparkirajta na slepem tiru in počakajta v lokomotivi še nekaj ur, do takrat bomo pa že potuhtali, kaj storiti. Potem sta tam sedela na stopnicah, kadila in srkala pir, voda v kotlu je brbotala in v ceveh je sem pa tja globoko in tožno zavzdihnilo, nakar se je okrog vagonov pričel motati neki siv vohljač, iz kobulov umazano prašne trave se je izvil drugi in prek njive kot šakalček na afriški ravnici, ki pridrobenclja k ostankom plena, pritaval tretji. Naenkrat se jih je tam naokrog motovilila že cela črna kepa, vmes so vzniknile še ženske in od nekod pricvilila mularija. Oh, je zastokal moj stari oče, vse kaže, da se najinemu vlaku ne obeta nič dobrega, kajti prav takrat je že zacingljala prva plomba v grušč ob tirih in v primežu zastokala ključavnica drsnih vrat. Potem sta pa lahko le še butasto opazovala, kako so krepki kmečki dedci valili sode masti na lojtrske vozove in kako so preščipnjeni proletarci z muko tovorili zaboje izbranih poslastic v svoje skromne hiške. Debelo in nemočno sta se zazrla drug v drugega, potem pa sta se jima obraza razjasnila v prekanjen nasmeh, kajti, tako sta menila, če že ne moreta ropa preprečiti, čemu ne bi tudi onadva posegla po kakšnem priboljšku. Ker sta z uniformama vzbujala določeno spoštovanje, so se navadni plebejski plenilci v svoji slabi vesti razmaknili, ko sta se skozi vlomljena vrata zavihtela v notranjost enega izmed vagonov. Z oholostjo poznavalcev, v to ju je pač silil že njun položaj na tem vlaku, sta si končno, vzvišena nad banalnostjo masti, prepečenca, fižola in podobnih vsakdanjih jedi, samovoljno dodelila vsak po tri gajbice najslajših egipatskih pomaranč, tri zabojčke najizbranejšega francoskega konjaka in tri velike kartone konzerv najfinejšega perzijskega kaviarja. Plen sta varno shranila v lokomotivo, kurjač je skočil po pomoč, in ko je legal mrak, sta stara mama in tista deklica, ki je kasneje postala moja mama, na izposojenem vozičku tovorili to pravo malo naropano bogastvo domov. Pomaranče, s katerimi so se v tistih časih otroci iz teh slojev lahko posladkali le na dan svetega Miklavža, so nemudoma izginile v pohlepnih vampkih in konjak je bil brez obzira na izbranost požlampan v dolgih prostaških požirkih, še preden je vojna postala resna stvar, le kaviar je, potem ko so odprli eno in edino konzervo, jo nezaupljivo ovohali in med pozornim medsebojnim spogledovanjem počasi pohrustali dve ali tri ikrice, pozabljen obležal na policah. Potem so okupatorski Italijani, ki jih sprva menda niti niso tako resno jemali, počasi pokazali roge, osamili mesto z žico in predvsem siromaki so zajavkali v vedno hujšem pomanjkanju. Pa so tisti bratje in sestre moje mame, torej moji bodoči strici in tete, z vekajočimi in tečnimi glasovi lazili za staro mamo, jo cukali in z nevzdržno vztrajnostjo moledovali za košček kruha. Uboga ženska pa se jih je otepala in skoraj v besu vpila, kakšen kruh, kakšen kruh, saj imaš tam polno omaro najfinejšega perzijskega kaviarja. Toda navkljub temu, da so se v želodcih razpredale pajčevine, se ga ni nihče dotaknil in v nekem smislu je celo preživel mojega starega očeta, ki so ga triinštiridesetega leta pri preklapljanju vagonov do smrti stisnili pufarji. Vso zalogo je potem stara mama prebrisano, po komadih, preprodala nekemu visokemu nemškemu oficirju, ki je v provinci, kjer je vladala klobasa, neizmerno hlepel vsaj po drobni slutnji velikega sveta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
