Rolam brejke
D. J. Borka
© Igor Škafar
Ah, kam so šli mili zvoki cvilečih bluzovskih kitar? Le kje so tiste gromoglasne basovske linije, odločne bas tace, kje safer-furajoči veltšmerc vokali? Res, rokerskim dinozavrom mojega kova v rožnato obarvanem vsakdanjiku kaj trda prede. Še drobcene, prikupno depresivne grandžerske najstnice so vrgle puško v koruzo in platformice na noge pa hopla širokooke - v diskač. In človeku ne preostane drugega, kot da se naposluša najtršega in najalternativnejšega, kar premore domača polica, zvrne še kakšno pivce ali dve v najljubšem meke cure baru (beznica, op. a.) in plašno prestopi vibrirajoči prag kakšnega nočnega kluba. No, po kakšnem tretjem obisku čredni nagon opravi svoje in še najtrši med dratarji se priuči nekaj malega džuskanja in nekaj malega mezganja. A vse prepogosto se znajde v situaciji, ko poslušanja vajena ušesa in melodij žejna duša zares prisluhnejo tuc-tucu, ki se tam zganja. In tu večinoma nastopi kapitulacija. Vsa skrbno gojena alternativna esenca jaza se spremeni v en sam sovražen to sploh ni glasba moment in človeka lastnoročno izvrže nazaj na ulico, med prej omenjene meke cure ali pred domačo polico.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?