Kruh in mleko sta strup
Zakaj je slovenska kultura v vojni s slovenskim filmom
Akcija filmskih ustvarjalcev in protiakcija partizanov
© Igor Škafar
Slovenskim filmarjem se je spet strgal film. Hudo. In že tradicionalno ne brez razloga: tokrat jih je razkačila institucija, ki podeljuje Prešernove nagrade in ki je sklenila, da slovenski film v času svojega velikega razcveta ni vreden pozornosti slovenske kulturne elite. Specifično, po mnenju te institucije Jan Cvitkovič, režiser filma Kruh in mleko, ki je v Benetkah pobral Zlatega leva prihodnosti, ne zasluži niti "male" Prešernove nagrade. Cvitkovič je od slovenskega kulturnega establišmenta dobil košarico - "kljub nespornemu mednarodnemu uspehu in največji nagradi v zgodovini slovenskega filma", kot je poudarilo Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki je v Kinoteki priredilo celo protestno projekcijo Kruha in mleka. No, ker nam Prešernov sklad s svojimi katatonično-čitalniškimi osmofebruarskimi proslavami že leta dokazuje, da ima zelo nizke vizualno-kinetične standarde, nas res ne bi smelo presenetiti, da je pred nekaj leti ignoriral Burgerjevo filmsko umetnino V leru. Sklad ima to pač v genih - pred davnimi leti je ignoriral Jožeta Galeta, ki je s Kekcem, nedvoumno umetnino, osvojil Benetke. Kot pravi društvo: "krivica... se nadaljuje in ponavlja." Na kar kaže tudi to, da Sklad zelo nerad nagrajuje posamične kreacije filmskih igralcev... tako zelo nerad, da je to nazadnje storil pred štiridesetimi leti, ko je nagradil Dušo Počkaj - jasno, za vlogo Maruše v filmu Ples v dežju. Okej, leta 1983 je nagradil Iva Bana, toda dokaj abstraktno - za vloge v treh filmih hkrati. Ker je že ravno igral v treh filmih, očitno niso mogli mimo. Gledališki igralci redno dobivajo nagrade Prešernovega sklada za "presunljive", "dognane", "izdelane", "prefinjene", "doživete", "mojstrske" kreacije v gledaliških predstavah - filmski ne. Dvomim, da je mogoče v gledališču kak lik odigrati bolj presunljivo, bolj dognano, bolj izdelano, bolj prefinjeno, bolj doživeto in bolj mojstrsko, kot ga je v Kruhu in mleku odigral Peter Musevski. In ne dvomim, da bi bil Musevski sijajen Hamlet. Biti ali ne biti, mu sploh ne bi bilo treba reči. Vsi bi vedeli, kaj hoče reči. Musevski je tako dober, da ga razumeš onstran tega, kar hoče reči. In to je umetnost. Toda lepo prosim, zakaj bi se moral Peter Musevski v Mali drami mučiti s Hamletom, če pa lahko z Ivanom - ozdravljenim alkoholikom, ne ravno rojenim za zmage - o slovenski vpričnosti pove več kot Shakespeare?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
