glasbena vzgoja / Ljubica, ustvaril sem nov bend

Ko so v osemdesetih letih v nemških studiih iskali ravno prav novovalovski in ravno prav nenevaren bend, da bi ga lahko prodali tudi širokim množicam in ne samo berlinskim darkerjem, so na ekipo tehnično dobro podkovanih glasbenikov poskušali nasneti dobro vokalistko, saj veste, še kar seksi, ampak ne preveč slečeno, s solidnim vokalom, ki pa spet ne bi smel biti preresen. Po dolgih avdicijah so izbrali Neno. Ni povsem jasno, ali je pred njo 99 kandidatk odletelo, dejstvo je, da je bil njen prvih hit 99 Luftballons. Čisti biznis. Pravi glasbeniki oziroma prava brezkompromisna publika takšnih projektov ni nikoli odobravala, čeprav se moramo zavedati, da so celo pri samih Beatlesih ekipo že pred prvim singlom okrepili z bobnarjem, ki ni bil del izvirne skupine. Namesto frenda je priletel pravi popstar - Ringo Starr. To ni bilo lepo. Pravi rokerji so se v bende redko prišlepali, pravi rokerji so odhajali, recimo Roger Syd Barrett. In potem postali legende. Bistvo panka recimo je bilo, da bend po plošči ali dveh razpade, ne glede na komercialno uspešnost svojih izdelkov. Razpadli so Pistolsi, razpadli so SLF, razpadli so Damned, razpadli so Television, razpadli so Ruts (mamila), razpadli so Joy Division (samomor), razpadel je celo Sid Vicious. Rojevali so se novi projekti, ampak šele veliko kasneje smo izvedeli, da sta si Pištole izmislila Malcolm McLaren in Vivienne Westwood. Prvi glasbo in imidž po zgledu ameriške pank scene, druga oblačila ... Pank je v bolečinah umrl, McLaren pa je že izumljal Adama Anta in Bow Wow Wow. McLarnovi izumi so imeli težo, umetniško vrednost, Bow Wow Wow so recimo fotografirali v pozi Monetovega Zajtrka v travi. Sam se je poskušal celo s priredbami Madame Butterfly ... Njegovi projekti so bili hudo odtrgani, neredko tudi zabavni. Neprimerno bolj kot Nena in njeni baloni.

Ustvarjanje pop ali rokovskih bendov ima enega od standardnih začetkov v nastanku ansambla Monkees v ZDA v šestdesetih letih. "To je bila skupina, ki so jo sproducirali ameriški producenti, zanje pa so delali zelo znani studijski glasbeniki. Do takrat niso znali niti peti in so se vsega naknadno naučili. V njihovi ekipi je bil recimo tudi Neil Diamond," pravi Zvone Tomac z nacionalnega radia. Monkees so nastopali tudi v TV-seriji in ne začudite se, če vam povemo, da je bil njihov glavni zvezdnik Mickey Dolenz (Miha Dolenc?) iz Los Angelesa, ki so ga za vlogo v bendu izbrali na avdiciji med 400 kandidati. Popstars, tako rekoč ...

Tudi v Sloveniji so se že konec šestdesetih let razvile podobne zgodbe, čeprav na veliko nižji ravni. Če odmislimo nekakšne superskupine a la Srce in September (v tujini je bila morda najbolj znana superskupina Emerson, Lake in Palmer, ki se je želela okrepiti s kitaristom, ki bi ji kratice ELP spremenil v HELP, jasno hoteli so Hendrixa, a se je v zadnjem trenutku umaknil). Najbolj naštelani bendi pri nas naj bi bili tisti, nad katerimi je roko držal nacionalni radio ob pomoči domače založbe in Helidona. "Brez te podpore ne bi bilo nikoli skupine Pepel in kri ali Hazarda, še prej Belih vran," pravi radijski Tomac. Hkrati je bila izbrana celo ekipa, ki je pisala glasbo in besedila. Recimo Velkavrh & Hrušovar (Bele vrane, Pepel in kri, Hazard, F +), ki sta bila le preoblečena Chinn & Chapman (delala sta za Suzy Quatro, The Sweet, Smokie ...) iz sosednjega bifeja. Vendar so stvari peljali zelo približno; ker trga ni bilo, so bile popevke, ki jih je slovenski radio spravil na trg, že same po sebi hiti. "Če si bil dobro zapisan pri nacionalnem radiu, si dobil naročilnico in si lahko šel zastonj snemat v dober studio," se spominja Tomac. V Sloveniji je bil v osemdesetih letih primer takšne načrtne igre bend Moulin Rouge. Podobno je bilo s skupino Rendez Vous, ki je imela veliko podporo Djordja Novkovića in drugih pomembnih yu producentov. Umetno so jo vzdrževali in menjali pevce od Božidarja Wolfanda do Brendija in Mirana Rudana. Ob tem velja omeniti tudi primorsko sceno, ne samo prvi slovenski "boy bend" Kameleone, ampak tudi Prizmo in Bazar. Ker smo že omenili ljubljanski tandem, omenimo še primorskega, Mef & Kocijančič. V začetku devetdesetih let bendov z jasno namero zaslužiti ne glede na ceno niti niso delali. Ja, seveda so bili razni otroški solisti, Moni, Hajdi ..., ampak pedofilija v glasbi je zgodba zase, ko se pogovarjamo o tipih, ki si izmislijo bende, da bi z njimi uspeli in zaslužili, pa vseeno govorimo o najstnikih.

Vonj električnih kitar

Jasno, ne govorimo o slovenskem metalu, usnjenih satanistih, celo o kopijah Purplov ali Doorsov ne. Posvetili se bomo ansamblu O.S.T. Ko je skupina Metropolis, kot že tolikokrat dotlej, odpotovala v studio z večkrat izraženo željo, da bi s svojim pogledom na življenje in delo Motorheadov uspela v Sloveniji in širše, je njene člane, tako govori legenda, povsem uravnovešen producent prisilil, da so glasbo popolnoma spremenili, se preoblekli in vzeli v službo pevca - lepotca iz nekega drugoligaškega boy benda. In zdaj, ne glede na kakovost skupine O.S.T., zanje vsaj kdo ve, za Metropolis so vedeli le naključni pasanti in pivci piva v kakšnem klubu, kjer so oponašali svoje angleške vzornike. O.S.T. je torej tipičen primer načrtovanega benda, Siddharta pa je več kot samo to, čeprav gre v bistvu za delo istega producenta, ja, govorimo o nekakšnem ne pretrdem roku. Igor Ivanič, programski vodja založbe Multimedia, izdajateljice Siddharte, pravi: "Siddharta so v začetku leta 1999 hodili po različnih založbah in bili so praktično povsod. Takrat je njihova glasba prišla do nas, prej se še nismo ukvarjali z lastno diskografijo. Zanimanje smo sicer pokazali, vendar smo jim zaradi logistike ob koreniti prenovi in širitvi našega licenčnega principala (združevanje Polygrama in Universal music group) odgovorili, da je izid možen šele jeseni, njihova odločitev pa je, ali poiščejo drugega diskografa ali počakajo na nas. Siddharta je šla naprej in končali so pri McMilanu. Plošča je sicer šla v prodajo, vendar kolikor vem, brez pogodbe. Nato so se naše poti tako rekoč po naključju spet prekrižale in izkazalo se je, da Siddharta išče novega diskografa. Multimedia ni imela nobenih pravnih zadržkov in podpisali smo pogodbo, kljub temu da je bila plošča že na tržišču. Siddharta je kot skupina tožila McMilana, kjer so po neuradnih podatkih prodali med 750 in 1000 primerkov. Mi smo torej izdali prvenec, Siddharta pa je naredila prvi videospot za Pot v X. Siddarta je bila torej naš prvi diskografski poskus. Od samega začetka smo jim nudili najmočnejši servis, ki smo ga premogli, in izkazalo se je, da bendi v tem prostoru kaj primerljivega le redko dobijo. Sicer pa nismo naredili nič takega, kar ni praksa v tujini. Omogočili smo jim snemanje spota, kompleten proračun za snemanje plošče pa so si zagotovili sami, saj so nam prinesli že izdelano ploščo." Spot je pospešil tudi radijsko predvajanje, koncerti so bili razprodani in Siddharta je potem prodala še 11.000 plošč. "Bolj profesionalnega benda pri nas še nisem slišal in pri vsem tem me niti ne moti, če jih lepo število naših bendov kopira; še vedno bolje, da kopirajo Siddharto, kot da kopirajo slabše stvari." Siddharta so že naslednjo ploščo do sedaj prodali v 21.000 izvodih, "pritisk", ki ga je njihova založba vršila na medije, je bil nekaj povsem novega. "Prečesali smo teren in ploščo poslali praktično vsem. Ogromne količine promocijskega materiala so šle. Sicer pa so bend, ki ima praktično vse. Dober songwriting, točne ideje in vizijo, timski duh, izjemno so pridni, marljivi in delavni. Poleg tega še dobro izgledajo in imajo karizmatičnega pevca. Pri drugi plošči smo založili kompleten budžet in z njimi imamo zelo natančno opredeljeno pogodbo tudi glede našega deleža sofinanciranja. Na snemanje druge plošče so šli z, za naše razmere, velikim budžetom. Založili smo denar za studio, tehnične storitve, sodelujoče glasbenike, producente, razen tistega, za kar se je dogovoril bend v drugih oblikah plačila. Vseskozi smo bili na tekočem, kaj se dogaja." Podobno ali še načrtneje so se pri Multimedii lotili projekta Shyam, ki pa niti približno ni bil tako prodajno uspešen. V tem sklopu deluje tudi skupina Psyhopath, ki pa je očitno manj komercialna, čeprav se, morda celo pretirano za svojo zvrst glasbe, pojavlja na TV.

Pop in Popstars

Zvone Tomac, sicer član idrijske skupine Kingston, in Natka Geržina, članica ženske skupine Power Dancers, sta nekakšen obrtniški tim, ki je poleg posameznih lastnih uspehov začel tudi proizvodnjo mladih boy kadrov. Nobenega dvoma ni, da je bil njun najuspešnejši projekt lanski mladinski idol, pevec in plesalec Sebastijan. Menda je do takšnih projektov prišlo spontano. Idrijski Tomac trdi, da ima bend že osem let, in ko igra, srečuje nadarjene ljudi. Celo tako nadarjene, da jim želi pomagati. In če gre po sreči, tudi zaslužiti. Vsak posel je pač povezan s tveganjem. "Pri naju gre za projekte, podobne tistim v tujini. Prevzameva mladega talenta in vanj vlagava, tako da nima stroškov. V človeku, ki zna peti in plesati, vidiva velik potencial, kar se je dokazalo pri Sebastijanu, saj je prodal 20.000 plošč."

Sebastijana sta tako rekoč pobrala s ceste ali, bolje, iz Natkinega plesnega studia. "K meni je hodil na pevske vaje, po domače povedano, eno leto sem ga treniral. Tri ure sva imela pevske vaje, Natka pa je delala koreografije. Bil je popolnoma neizdelan, res pa je imel pred tem boy bend. Imeli so neki material, slišal sem, da ima posluh, da bi se dalo kaj narediti iz njega ..." Sebastijan je bil pripravljen.

"Potem so prišli videospoti, trije, štirje komadi so bili zanimivi, ker jih je več že teoretično nemogoče lansirati," pravi tandem, ki še posebej hvali svojo strategijo. Strategijo, ki se bo v prihodnjih mesecih poskusila s triom Game Over, nekakšnimi Sebastijanovimi nasledniki. "Ubila si del mene ..." pojejo fantiči z imidžem, ki ga Geržinova in Tomac primerjata z imidžem podobnih boy bendov, ki se kažejo na MTV. In če so morda bliže imidžu čapcev kot Sebastijan, je to zgolj naključje oziroma nova modna zapoved. Vsekakor je Natka prepričana, da gre za izvrsten bend, ki bi lahko, podobno kot Sebastijan, prodal 20.000 plošč. Bomo videli. "Game over bodo imeli nekoliko starejšo publiko kot Sebastijan, ne bo več toliko otrok. Imajo več repa, ki ga mladi težje dojemajo. Mislim, da jih bo poslušala publika, stara od 6 do 30 let."

Mariborsko-idrijski duo ima še veliko načrtov, med drugim tudi žensko skupino, še prej pa bo do konca obtesal mladince, ki jih je izvrgla oddaja Popstars. "Ideja je licenca, kupil jo je Pop TV, naju so poklicali, ker so želeli delati z nama. Da jih sfurava skozi kariero. Da skrbiva za menedžment, imidž, komade. Oni so bili na TV samo zato, da jih izberemo. Potem jih je treba pripraviti za nastope, izdati album. Z njimi delamo vokalno, da se izgradijo, veliko je večglasnega petja in podobno." Tomac je bil pri Popstars nekakšen skriti član žirije, pomagal je z nasveti. Sicer pa misli, da zmagovalci niso samo najboljši glasovi ali ljudje z najboljšim razponom ali najlepši. "Mora biti malo plesalca, pevca, dobro izgledati, imeti karizmo, pozitivno mišljenje, poleg tega pa se mora biti pripravljen prilagoditi skupinskemu delu," pravi Natka Geržina. Izbrani so prešli k založbi Menart, ki bo izdala najprej singl, potem album in bo skrbela za njihov glasbeni razvoj. Sami naj bi živeli svoje glasbeno življenje, ki ga bodo skušali spremljati tudi v programih Kanala A in Pop TV. V oddajah je nastopilo kar 579 ljudi. In če to primerjamo z avdicijami za člane skupine Monkees, je stvar pravzaprav primerljiva. Oddaje je gledalo 254.000 ljudi, starejših od 10 let, oziroma 15 odstotkov slovenske populacije te starosti. V ciljni skupini 15 do 44 let je imela oddaja nadpovprečne rezultate: 29-odstotni delež gledalcev. Še bolje se je odrezala med ženskami te starosti, kjer je imela kar 35-odstotni delež. Kanalu A oziroma Popu gre posel očitno dobro, vprašanje pa je, kakšen bo bend kasneje na singlu ali v živo. Verjetno bo funkcioniral bolj kot zanimivost, saj ne gre verjeti, da bi publika sprejela skupino, ki je v celoti laboratorijska kot kakšen Frankensteinov monstrum. Konec koncev pa se lahko pustimo presenetiti. Tudi Beatlesi leta 1963 niso delovali kot bend, ki bo posnel komad Revolution 9.