šport in potrošniki / Diktatura krompirjeve mase

"Pupr!? Kaj je to pupr?" je bilo najpogosteje izrečeno vprašanje študentskega življa in naključnih mimoidočih, ki so v drugi polovici osemdesetih med nabiranjem znanja na ljubljanski Filozofski fakulteti zavili proti kletnim prostorom ter si v legendarnem študentskem klubu K 16 med napornimi predavanji privoščili okrepčila v obliki plastičnega kozarca kave, čaja, gazirane pijače ali steklenice hladnega piva po daleč naokoli najbolj konkurenčnih, študentskemu žepu prijaznih cenah. "Pupr? Čips, palčke, flips, ribice in podobno," smo odgovarjali dežurni točaji in točajke med pospešenim pedenanjem študentk, ki so masovno naročale čaje, s čaji pa je bilo največ dela. Utečen, dobro natreniran postopek prelivanja filter vrečk je občasno zastal, ker je v ključnem trenutku zmanjkalo vrele vode, nova pa se je na sobnem koherčku grela celo večnost. Zgodilo se je tudi, da je bila voda premrzla in se čaj pač ni naredil ali pa preveč vrela in je sfižila lonček ter poplavila šank. V obeh primerih sta nastala gospodarska škoda in odvečno delo, ki je točaju ali točajki kratilo bodisi zbrano spremljanje športnih prenosov v dopoldanskih urah bodisi popoldanski užitek ob gledanju hollywoodskih hitov na piratskih kasetah. "Aha. In kakšno zvezo ima recimo čips s puprom?" so vrtale radovedne stranke, ki sta jim bili poleg puprov za potešitev lakote na voljo še dve vrsti sendvičev, in sicer "K 16" s posebno ali pariško salamo ter "K 4 na kvadrat" z gavrilovićevo suho. "Polna usta, prazna rit. Pupr. Bolj ješ, bolj si lačen," se je glasila strokovna točajeva razlaga, ki je sklenila klepet na temo prigrizkov. Večina strank se je z definicijo v celoti strinjala, kar pa jih na srečo ni odvrnilo od ležernega grizljanja z rastlinskim oljem izdatno prepojenih "srbskih hostij", kot je vsebino potlačenih rumenordečih vrečk, pridelano, predelano in polnjeno v Čačku, pikro krstil eden od rednih gostov K 16, drugače klasični filolog, strokovnjak za grščino in latinščino, v prostem času pa zanesljiv mehanik in izreden poznavalec delovanja motorjev z notranjim izgorevanjem, ki menda zdaj redi drobnico nekje v bližini Grosuplja.

Po Titu rojene in ob McDonald'su odraščajoče generacije si bržčas težko predstavljajo, da hrustljavih snekov željni kupci okoli leta 1986 še nismo mogli brskati po neskončnem asortimanu čipsov različnih oblik, okusov, velikosti in profilov, s kakršnimi se je šopiril dekadentni zahod. Na policah štacun si poleg Vic krekerjev lahko izbiral med bobi slanimi štapići, bobi flipsom ter dvema vrstama čipsa - Franckovim iz Zagreba in prej omenjenim iz Čačka, ki sta se razlikovala samo po tem, da je bil Franckov manj zdrobljen, tisti iz Čačka pa bolj masten in pogosteje žaltav, ne glede na datum proizvodnje. Neprosojne, napihnjene airpack vrečke, ki po trditvah proizvajalcev hrustljavim krompirjevim rezinam zagotavljajo svežino, krhkost, okus in še zlasti integriteto, so v osemdesetih na področju bivše Juge sodile še v domeno znanstvene fantastike.

No, kljub naštetim nevšečnostim je čips, kakršen je pač bil, med intelektualno publiko sodil med bolj priljubljene prigrizke in v K 16 se ga je z obeh strani šanka pokonzumiralo na tone, posebej takrat, ko je televizija prenašala tekme svetovnega smučarskega pokala in ko smo vrteli kak politično nekorekten film tipa Rambo 2 ali koncertne posnetke Talking Headsov (največkrat Stop Making Sense), U2 (ni bilo dneva brez Under A Blood Red Sky) in Motorhead (ki so z No Sleep Till Hammersmith neusmiljeno puščali kri edinemu zvočniku klubskega televizorja).

Gastroterorizem

Po štirih letih relativnega miru je svet vnovič zajela epidemija nogometne mrzlice, ki se z zadnjimi migetalčicami strupenih spor dotakne celo na športni cirkus tako imunih osebkov, kot sem jaz. Res, verjetno ni človeka, ki bi se mu v vsakodnevnem življenju bolj jebalo za fuzbal, če se izrazim v kleni francoščini, a kljub temu se vsaka štiri leta zalotim, kako ves napet ždim pred televizorjem, kolnem, stiskam pesti in zobe ter poznavalsko - malo iz čiste kljubovalnosti samozvanim nogometnim avtoritetam, nekaj več iz sočutja z malimi, nefavoriziranimi srčneži - navijam za izrazito leve reprezentance. Med slednje so se letos uvrstili tudi Katančevi petelinčki in kot bi mignil razpihali balkanski poprh, ki je v podalpskem okolju legel nad nogomet. Še več, po zaslugi izmenjave ljubezenskih izjav med Zahotom in Srečkotom bo kmalu celotna svetovna javnost seznanjena s pomenom tehničnega izraza Slovenček.

Jasno, kdo bi v tako prelomnih trenutkih za nacionalno substanco razmišljal o želodcu. Ker je kruljenje tu pa tam vseeno dobro utišati, že zato, da ne moti zbrane navijaške družbe in avdio sprejema svetovnega prvenstva, sem se spomnil na bežnega znanca, športnega fanatika, vsestranskega poznavalca, strastnega navijača in tako rekoč žepne enciklopedije nogometa, ki je nekoč dejal, da se med žogobrcarskimi prvenstvi vselej založi s čipsom, saj je to edina hrana, ki ne moti koncentracije med neposrednim prenosom tako pomembnih športnih dogodkov. "Dober je, hranljiv, vedno svež, dolgo traja, ni ga treba pripravljati in ko je enkrat v skledi, ga ni treba pogrevati." Ee, podobno kot palčke, krekerji, flipsi... "Ma daj, kdo ve, kakšne smeti meljejo v tiste prdce. V čipsu je vsaj krompir." Nedvomno. Halo pice se baje med fuzbalom ne obnesejo. Iz dveh razlogov: "Ker v skladu z Murphyjevo zakonodajo gol kot zakleto pade takrat, ko dostavljaču plačuješ na vratih. Pa tudi drugače so te halo pice živa pocasta jeba s kupom postanih šampinjonov iz piksne pod podplatom cenenega, zagatnega češkega sira." Jep, če se sprehodiš med picami, bureki, burgerji, pleskavicami in nekaterimi kebabi, ki cvrčijo po kioskih širom prestolnice, čips resnično zgleda kot najbolj zdrava alternativa. Navsezadnje se bo prej uresničila fantazija o Sloveniji v vlogi svetovnega nogometnega prvaka, kot bo Vikina vukojebina dobila kakovostne mehiške, kitajske, tajske, indijske, japonske ali vsaj morske "take away" oziroma "to go" specialitete.

Kadar rečem čips, mi najprej potegne na amorfno bulo nedefiniranega porekla, podobno vesoljskemu gravžu iz paranoične srhljivke The Blob, ki prepojena s pivom med vzhajanjem pritiska na stene želodca in človeka navdaja z občutkom prekomerne sitosti, čeprav je istočasno lačen kot pes. Pač spomin na študentske diete med večletnim delom za šankom kluba K 16. Moja naslednja asociacija je prav tako filmska. V bučni francoski komediji Bedrce ali perutnička, ki jo je leta 1976 režiral Claude Zidi, nesmrtni Louis De Funes igra ocenjevalca prestižnih restavracij in podobno kot naš Ivan Ilovar v časopisu tala ocene, za katere se mu nekateri užaljeni oštirji prav histerično maščujejo. Med tajno raziskovalno ekspedicijo v sodobnem prehrambenem kompleksu naleti na prav posebno proizvodno linijo. Mašinerija na skelet iz umetne mase izpljune bledikavo gmoto in jo oblikuje v brezhibno piško, ki potuje po tekočem traku mimo šob, ki jo našpricajo z umetno barvo, umetnim okusom in umetnim vonjem. Končni produkt je hrustljavo zapečen piščanec, ki ga je treba samo še pogreti v pečici. Zdi se mi, da po enaki recepturi nastaja tudi čips naš vsakdanji.

Ob moralni podpori redakcijskih kolegov in kolegic, v upanju, da so časi strojnega olja in žaltavih krompirjevih drobtin z Jugo vred končali na smetišču zgodovine in da je tehnologija priprave čipsa v zadnjih petnajstih letih postala bolj humana, sem zavil k najboljšemu sosedu, da preverim hrustljavo ponudbo za ognjevite navijače. Priznam, bil sem kratkomalo šokiran nad metražo s pupri preobloženih polic, izvor maščobnih blazinic v abdominalnem predelu slovenske moške populacije ter na v pajkice stlačenih ritkah naših brhkih mladenk pa je postal za odtenek manj misteriozen. Z nakupovalnim vozičkom sem dezorientirano letal od kartona do kartona, priložnostno potiskanega s črnobelimi žogami. In odbiral. Idealno prehrano za športne tipe. Oprl sem se na blagovne znamke, s katerimi nam televizijski oglasi shizofreno perejo glavo, in metal v voziček najbolj reprezentativne primerke z napisi Bahlsen, Chio, Kelly's, Pringles in kakopak Grizli, ki sem mu zaradi sponzoriranja slovenske nogometne reprezentance posvetil posebno pozornost in pokupil tako rekoč vse iz njegove s škrobom bogate ponudbe. Za dobro mero in primerjavo sem navrgel še nekaj outsiderskih produktov.

Škrob na pohodu

Mimogrede, ste opazili, da se v oglasih za čips in njegove derivate vedno in povsod pojavljajo mlada, nasmejana, stasita telesa, ki s slehernim gibom manifestirajo malodane orgazmičen užitek ob grizljanju teh nekonfesionalnih hostij? Predstavljajte si javnomnenjski tornado, če bi denimo na enak način promovirali novo znamko cigaret. Dragi moji, kot bivši kadilec in dvodnevni intenzivni degustator krhkih prigrizkov bi si upal trditi, da bo potencialnega konzumenta brez občutka za mero ekscesno uživanje čipsa prej spravilo pod rušo kot puhanje cigaret. Verjemite mi, da tale šit ni nič manj adiktiven kot tobak, alkohol ali droge. Ko enkrat začneš grizljati, zlepa ne moreš nehati. Navkljub temu pa nisem našel niti ene vrečke s svarilom ministra za zdravje, da pretirano uživanje prežganih maščob, bele moke in soli resno ogroža naše zdravje in po hitrem postopku maši žile. Hej, za slabe štiri jurje sem namreč kupil skoraj dve kili pupra oziroma 11.000 kalorij. Dovolj za 18-dnevno preživetje po dachauskem režimu, ki je baziral na 600 kalorijah dnevno, dandanes pa služi kot osnova za najbolj rigorozno shujševalno kuro.

Največje zanimanje za nakup je prvi pokazal šestnajstmesečni Adam, saj je ati namesto sivih škrnicljev s sadjem in zelenjavo domov pritovoril kar dvajset živopisnih, vabljivo šelestečih vrečk. Njihova vsebina se navzlic Adamovi natančni inšpekciji ni spremenila v prah, kar dokazuje, da airpack in "polnjenje v nadzorovani atmosferi" nista zgolj marketinška trika, marveč čipse dejansko obvarujeta pred mehanskimi poškodbami. Ženi sem zagotovil, da ne načrtujem redilne stavke, da gre zgolj za poskus ekspertne skupine, ki bo med naslednjimi štirimi do petimi nogometnimi spopadi skušala ugotoviti, kakšni so, če so, gastronomski odtenki, po katerih se med sabo ločijo posamezne znamke in vrste čipsa ter čipsu sorodnih jestvin.

"Se ti ne zdi, da je tale z okusom po papriki malce zatohel?" je bila prva opazka, ki je padla med tekmo Japonska : Belgija. Kot nalašč, marketinško dobro podprt krompirjev flips Pringles namreč prihaja prav iz Belgije. "Ne more biti zatohel, saj je vakumsko pakiran, rok uporabe se mu izteče januarja 2003. Okus pa ni paprika, ampak pica. Poglej na embalažo." Jep, ko zatajijo ojačevalci okusa, se izmažeš s kategorijo pica. Kakšen okus naj bi pravzaprav zagotavljala ta oznaka, nam vse do konca ni uspelo dognati. Smo pa takoj zatem odprli Pringles z okusom paprike. In se strinjali, da bolj kot na papriko vleče na šunko. Ter da se slovenska deklaracija o sestavinah v marsičem razlikuje od izvirne. Če nič drugega, slovenska zamolči česen v prahu. Da ne bi zmedli brbončic, smo nadaljevali s papriko in Chiovim debelim, rebrastim Paprika X-Treme. "Jebiga, kot bi grizel posušen koncentrat za zelenjavno juho." Manj koncentrata in več soli so v tej kategoriji ponujali Pomsticks, krompirjeve palčke oziroma po besedah pokuševalca "aromatizirani zobotrebci" proizvajalca Lorenz Bahlsen, ki na prvi pogled dominira na slovenskem trgu hrustljavih dobrot in v laični javnosti žanje pohvale z extra thick cut produktom Crunchips X-Cut še enega nedefiniranega okusa, ki se mu reče american cream. V ustih baje istočasno razvije aromo šunke, sira in kisle smetane. Okej, verjamemo na besedo, čeprav sem jaz čutil samo sol in ostre drobtine. Zobem in dlesnim prijaznejša je serija popolnoma enakih, butično pakiranih oranžnih hostij Crunchips Stackers, slanega krompirjevega snack peciva s 55-odstotnim deležem pire krompirja v prahu. Kaj tvori preostalih 45 odstotkov, je zagotovo poslovna skrivnost hišnega kuharja. In kateri čips je najtanjši in najmanj slan? Hecno, prav tisti, na katerem piše ready salted. Po naše "ocvrte krompirjeve rezine s soljo", na izbiro pa so tako v Chio Chips kot Crunchips varianti. Katere so boljše, boste morali ugotoviti sami, a lepo vas prosim, naj iz tega ne nastane nova tema, ki bo Slovenijo razklala na dva sovražna tabora. Osebno mi je bil iz Chio Chips repertoarja kolikor toliko pri srcu tisti s kislo smetano in čebulo, v kategoriji rebrastih rezin iz krompirjeve zmesi so največ točk osvojile tiste z napisom Kelly's Riffle Chips, najpogosteje pa sem segel v skledo s Kelly's Snips, prigrizkom iz naphane koruze z izrazitim, dokaj naravnim okusom arašidov.

Degustacijo smo sklenili naslednji dan med tekmama ZDA : Portugalska in Nemčija : Irska. Italijanski rebrasti čips firme Pata nas je šokiral le s kalorično vrednostjo, saj naj bi 100 gramov krompirja vsebovalo rekordnih 552 kalorij. Ista hiša ponuja tudi snežnobeli produkt iz krompirjeve moke in škroba, ki zgleda kot "olupki iz prešanega pire krompirja", njegovemu okusu pa je očitno zavdala svetloba, saj je pakiran v neugledni prosojni+ embalaži. Prav za konec smo prihranili kolekcijo Grizli, "uradni prigrizek slovenske reprezentance", torej puhli Grizli kikiriki flips, "kalamare iz začinke" Grizli Top Flips, duhoviti 3D Grizli (votla, iz krompirjevega škroba oblikovana menažerija) ter Grizli "100% krompir" Chips (po okusu sodeč pakiran tudi v družinske žaklje z Mercatorjevim logom), ki še zdaleč ni najglasnejši čips, je pa definitivno najbolj prepojen z oljem, kar ugotovite tako, da rezino čipsa položite med dve vpojni papirnati brisači, stisnete in počakate kakih pet minut, potem pa primerjate oljne madeže, ki roko na srce zgledajo prav grozljivo in nič kaj apetitlih. Dan in tek sta rešila naravni koruzni Tortilla Chips in riževi Rispinos iz asortimana Uncle Ben's, ki obljubljajo "taste in - fat out" ter obljubo v celoti držijo. Deset dek Rispinosov vas obteži "samo" s 361 kalorijami.

Okus, vonj in oblika nesrečnih prigrizkov so mi začeli krepko presedati, še preden smo se s skupnimi močmi po dveh dneh in štirih tekmah prigrizli do polovice škrobaste zaloge. V bistvu mi je kar naenkrat postalo slabo, ne vem pa, ali zaradi nenormalne količine použitih puprov ali morda zaradi presežkov nezgrešljivo slovenskega timskega duha v naši nogometni reprezentanci. Heh, še dobro, da se mi jebe za fuzbal.