Najbolj nuklearna izmed družin
Februar s seboj prinaša tudi tristoto epizodo Simpsonov
Leta 1991 so prišli tudi k nam
© Ton-Ton
Čeprav bi bilo sicer vsekakor krivično trditi, da so vsi kasnejši podobni projekti zgolj njegovi kloni, je razširjeno družinsko deblo gavnarjev iz Springfielda nedvomno dodobra zoralo ledino za malo morje podobnih polurnih risank, ki so se namerile s skalpelom brutalne socialne satire prenikniti v vse preveč gangrenasto truplo ameriškega vsakdanjika. Tudi če so po vseh merilih briljantne animacije, kot so South Park, The Critic, Beavis & Butthead ali žal že malce pozabljeni, pa zato nič manj kolosalni Duckman, ob kakem izmed merjenj vmesnega časa v primerjavi s Homerjevo seksi plešo imele boljše rezultate, jih Simpsoni, kar se tiče konsistence in stanovitnosti, bržkone posekajo kar vse skupaj, saj veljajo po tem, ko so leta 1997 niti najmanj zadihani prehiteli Kremenčkove, ne samo za daleč najplodovitejši prime-time animirani šov v zgodovini, temveč tudi za najdaljšo izmed zabavnih igranih serij, ki so trenutno sploh v produkciji. Res je sicer, da bo moral naš najljubši kratkohlačnik do absolutnega rekorda kadečih se samokresov iz legendarnega Gunsmoka, ki je med letoma 1955 in 1975 naštancal več kot 600 epizod, v otvoritveni špici na šolsko tablo napisati še ničkoliko kazenskih povedi tipa Ne bom več rigal državne himne, Ne bom več presenečal inkontinentnih ljudi ali V zbornici nisem videl prav nič nenavadnega, res pa je tudi, da imajo živahne risane kanalje v primerjavi s svojimi tekmeci iz mesa in krvi velikansko prednost: sploh se ne starajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
