1. 8. 2003 | Mladina 30 | Kultura
Uničevanje dediščine
Zaradi barbarizma investitorjev in ker državne institucije ne poskrbijo za ustrezno varstvo, so skažena ali porušena nekatera najpomembnejša dela slovenske moderne arhitekture
Nama nekoč
© arhiv galerije Dessa
Predstavljajte si, da bi sredi Ljubljane zakurili kres in v ogenj zmetali poezijo Janeza Menarta in Toneta Pavčka, filme Mileta Klopčiča, za dobro mero pa bi navrgli še slike Gabrijela Stupice. Takšno barbarsko dejanje bi doživelo huronski odpor najširše javnosti. Razglašeni bi bili za narodnega sovražnika številka ena. Za terorista, ki ogroža slovensko samobitnost. Ko pa prav takšno uničevanje doživljajo nekatera najboljša arhitekturna dela iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let, širša javnost molči. Še več. Mnogi, in med njimi so tudi kulturniki, se s takšnimi eksekucijami strinjajo. Tako je na primer eden od znanih slovenskih pisateljev pred časom dejal, da je kakovostna moderna arhitektura sranje, ki ga je treba porušiti. Prevladuje splošno mnenje, da je moderna arhitektura izraz nedemokratične družbene ureditve, da je nekakovostna in preživeta. Takšna miselnost je voda na mlin raznovrstnih slabo osveščenih investitorjev, ki kot po tekočem traku uničujejo primerke najkakovostnejše dediščine in jo z izgovorom o prepotrebnih naložbah nadomeščajo z zelo povprečno arhitekturo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?