Wolgang Amadeus superstar
Mozartova lik in delo med kulturno zapovedovedanim fetišem in statusom prvega pop zvezdnika
© Tomo Lavrič
Najbrž se strinjamo, da je sleherni dvom odveč: tisto, kar je Elvis Presley za rokenrol, to je Wolfgang Amadeus Mozart za klasično glasbo. Fenomen in legenda. Ter razred zase. Z eno besedo - MozArt. Osebnosti, ki jih govorica povzdigne v simbole, so na las podobne pošastim, ki prežijo iz urbanih legend in evangelijev po Stephenu Kingu: nikoli ne umrejo. Tu so, da nam ne pustijo spati. “Učenjaško delo mi nikakor ne gre od rok, saj zanj nisem rojen. Sem skladatelj in rojen sem za kapelnika. Svoje skladateljske nadarjenosti, ki mi jo je ljubi bog podaril v tako veliki meri, ne smem in ne morem... kar tako zanemariti,” je Amadeus napisal februarja 1778 v pismu svojemu očetu Leopoldu. In res je ni zanemaril. Daleč od tega, svoj talent je, če uporabimo neoliberalistični besednjak, podredil zakonitostim trga in začel glasbo pisati po naročilu. Ker je pisal hitro, so se naročniki vrstili, roki pa krajšali. Ker je pisal dobro, se je lahko preživljal kot svobodni glasbenik. S komponiranjem, poučevanjem glasbe ter z igranjem v javnosti ali na zasebnih koncertih premožnih veljakov. Na dvoru se mu sicer ni uspelo zaposliti, dodelili pa so mu redno službo komornega glasbenika, kjer je takorekoč z levo roko pisal glasbo za dvorne plese, v prostem času pa za gotovino ustvarjal glasbeno zgodovino. Povedano drugače, glede na osebne prihodke Mozart še zdaleč ni bil reven kot cerkvena miš, kar učijo nekateri politično korektni viri. Na deficitarna gibanja v družinski blagajni so bolj kot domnevno redki in pičli honorarji vplivale Mozartove nesmrtne ljubezni do alkoholnega opoja, razkošnih žurk in družbe razvratnih gospodičen iz ozko specializiranih kvartov, kjer naj bi se radoživi Wolfgang mimogrede okužil z vrsto nalezljivih bolezni, tudi s sifilisom, ki naj bi izdatno prispevale k njegovi prezgodnji smrti, vztrajno zaviti v tančico skrivnosti in ovešeni z desetinami zarotniških teorij. Še vedno namreč ni razvozlana skrivnost tako imenovane Mozartove lobanje, ki jo je leta 1801, deset let po smrti genialnega skladatelja, iz skupnega dunajskega groba sunil neki podjetni grobar. Lobanja je od leta 1901 v lasti mesta Salzburg, avstrijski forenziki pa niti po obsežnih raziskavah in analizah DNK še niso mogli z gotovostjo potrditi, da v resnici pripada Mozartu. Zaradi vidnih poškodb na lobanji se je še pred forenzičnimi analizami razširila teorija, ki oporeka uradni razlagi, da je slavnemu glasbeniku zavdala endemična mrzlica. Resnični vzrok Mozartove smrti naj bi bile komplikacije, ki so sledile udarcu v glavo. Ni kaj, Wolfgang Amadeus Mozart je živel življenje rock zvezdnika, za rock zvezdnike pa je značilno, da ta svet le izjemoma zapustijo po naravni poti. Če sploh ga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?