13. 7. 2006 | Mladina 28 | Kultura
Od premoga do kulture
Velenje bo z evropskim denarjem revitaliziralo nekdanjo klasirnico premoga in tako kulturi namenilo dobrih 11.000 kvadratnih metrov uporabnega prostora
Revitalizacija Klasirnice naj bi stala od štiri do pet milijard tolarjev
© Borut Krajnc
Ko sva s fotografom, oblečena v delavsko haljo in z varovalno čelado na glavi, po kovinskih stopnicah prisopihala na vrh skoraj šestdeset metrov visokega stolpa nekdanje Klasirnice premoga v Pesju pri Velenju, je bil ves trud poplačan. Pred nama se je odprl razgled na zeleno gričevnato pokrajino in bližnje jezero s čolnarno. "Jezero ne ponuja samo lepega pogleda. V njem se tudi kopamo. Zadnja leta se je precej prečistilo," mi je pojasnila vodja odprave, ko sem se odkašljevala in iz pljuč spravljala premogov prah ter lovila ravnotežje na pločevinasti strehi. Na osrednji stolp sta obešeni dolgi, poševno postavljeni cevi s transportnimi trakovi, po katerih je premog potoval v prostor za razvrščanje. "Vanju bi lahko namestili tekoči trak, kakšnega imajo na podzemnih železnicah ali v nakupovalnih središčih. Po njem bi obiskovalci vstopali v objekt in si med vožnjo ogledali razstavo ali filmsko projekcijo," je na glas razmišljala Helena Knez, vodja projekta revitalizacije Klasirnice. Ogromen volumen kompleksa ponuja vrsto možnosti: tam bi lahko bili stanovanja, trgovine, restavracije in kinodvorane, pa bi še ostalo nekaj neizkoriščenega prostora. Po strokovni analizi potencialov, ki jo je izdelala dr. Sonja Ifko z ljubljanske Fakultete za arhitekturo, je treba varovati predvsem zunanje gabarite objekta, notranjost je mogoče prilagajati. Ker v Klasirnici za zdaj ni elektrike, smo se skozi črnino prebijali z ročnimi baterijskimi svetilkami. "Ena naših dolgoročnih želja je, da objekt postane samozadosten oziroma da se z energijo oskrbuje sam. Razmišljamo, da bi eno stran Klasirnice oblekli v fotovoltaične celice, prek katerih bi proizvedli vso potrebno električno energijo," je pojasnila Knezova. Do objekta je speljan železniški tir, ki pa ni več v uporabi. "V sodelovanju s Slovenskimi železnicami bi radi preučili možnost železniške povezave neposredno do Klasirnice, s čimer bi obiskovalcem olajšali dostop." Med ogledom me je opozorila, da ne gre za povsem opuščeno območje industrijske dediščine, saj bosta dva od objektov, ki stojita v neposredni bližini Klasirnice, v rabi še vsaj do leta 2040, ko je predvideno zaprtje premogovnika. Klasirnica je bila zgrajena leta 1986, v njej pa je skoraj dve desetletji potekalo razvrščanje vsega nakopanega lignita iz velenjskega premogovnika. V najboljših letih je v njej delalo šestdeset ljudi. To je bilo garaško delo, še zlasti zaradi hrupa iz naprav, ki so premog razvrščale po velikosti. Tako sortiran premog so vozili v Termoelektrarno Šoštanj, Celulozo v Vidmu ob Savi, Toplarno v Ljubljani in gospodinjstvom. Ker se premog od leta 2004 ne prodaja več za široko porabo, ampak se koplje le še za potrebe Termoelektrarne Šoštanj, razvrščanje ni več potrebno in Klasirnico so izključili iz proizvodnje. Vodstvo Premogovnika Velenje bi objekt lahko porušilo, a to bi stalo vsaj 150 milijonov tolarjev, hkrati pa bi uničili svojevrsten primer industrijske dediščine, ki je tej krajini pustil pečat. Rešitev je še pravi trenutek ponudila mestna občina Velenje. Predlagala je, da se Klasirnica brezplačno prenese v njeno last in posest z namenom, da jo obnovi in napolni z novim programom. Pogodba je bila podpisana septembra lani, občina pa je objekt prevzela februarja letos. Za objekt, ki je statično v dobrem stanju in ki na več kot 11.000 kvadratnih metrih uporabne površine ponuja odprte prostore in galerijske hodnike, občini ni bilo treba plačati niti tolarja javnega denarja. Še več. Občinska uprava ima že pripravljen načrt, po katerem bo objekt pretežno z evropskimi sredstvi revitalizirala do leta 2010. To pa je vredno občudovanja, še posebej v primerjavi z Ljubljano, ki s svojo industrijsko kulturno dediščino ravna kot svinja z mehom. Dober primer je Tobačna tovarna, pri kateri ljubljanska mestna uprava ni izkoristila predkupne pravice, tako da je celoten kompleks kupilo zasebno gradbeno podjetje. Ali Cukrarna, kjer je mesto sicer lastnik objekta, a ga že leta pušča propadati, tako da kmalu ne bo več kaj reševati. In navsezadnje tovarna Rog, ki jo je ljubljanska občina kupila na leasing in jo preplačala, zdaj pa hoče s tožbo iz objekta izgnati tiste, ki si prizadevajo za njegov obstoj in oživitev. Prava sramota. Še posebej, ker gre za objekte z velikanskim potencialom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
