Fotografski spomin
Kje je meja med resničnostjo fotografije in posameznikovimi spomini?
Mateja Hrastar
© Arhiv Mladine
Pred kratkim so podelili še ene nagrade za fotografske dosežke. Emzinove nagrade so z leti dobile primat med slovenskimi fotonagradami. A kaj, ko nam ob tem vedno ostane v očeh tak čuden blesk, da bi mogoče ... moral zmagati nekdo drug. Ah, tudi pri fotografiji ima vsaka lepota svojega malarja. Subjektivnost pri izboru najboljših pa je vedno tam nekje, skrita v kotu odločitev žirij, ki nas je v primeru tokratnih reportažnih nagrad razveselila z obrazložitvijo: "Fotografirano dogajanje je predstavljeno konsistentno, z ravno pravšnjo distanco do tematike in z izostrenim občutkom za razporeditev svetlobnih poudarkov. Pripoved se razvije tako rekoč spontano, premišljena strukturacija formalnih elementov pa v celoto vnese posebno vzdušje, ki razširi čustveni doseg in čutno nazorni učinek niza." Nimam pojma, kaj so mi hoteli povedati, zakaj so fotografije Mance Juvan zmagale. Kaj nam povedo te fotografije? Da so to lepe fotografije, narejene po vseh predispozicijah popolne fotografije. Ali imate ob teh fotografijah res pravo predstavo o mestu, ki ga je fotografirala? Mirne vesti rečem: ne. Pridobite lahko le svojo interpretacijo njenega videnja določenih trenutkov nekega mesta, ki se njej - in morebiti žiriji - zdijo fotogenični. Kot manekenke. Ako bi se v isto mesto odpravil katerikoli drug fotograf, ki bi tehnično obrtno znanje obvladal na isti ravni kot Manca, bi prinesel druge impresije zgodbe. Ter jih prav tako žiriji, uredniku, konzumentu prodal kot zgodbo nekega dogodka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
