Vertikala smrti
Vertical Limit, 2000
Vertikala smrti s človeškim faktorjem nima sreče. Po njej namreč lazijo Chris O'Donnell, Scott Glenn in Bill Paxton, bazično dolgočasni tipi. Ker so že posamično dolgočasni, si lahko le v najbolj morastih sanjah predstavljate, kako dolgočasni so šele, ko so skupaj - v istem filmu. Kaj je selektorje gnalo, da so jih postavili v isti film, sicer ni jasno, toda očitno so si rekli: hej, Vertikala smrti je akcijska mašina, toboganski perpetum mobile, tako da je povsem vseeno, kdo v njej igra. Film res ves čas adrenalinsko gara: katastrofe, nevarnosti, napetosti, detonacije, samomorilska visenja, klimaksi, hiperventilacije, horror, kriki, stresi, kaskaderji in dublerji si namreč podajajo roke - kot džankiji iglo. Drži, film je tako hiter, da ni časa za igro. Kar lepo pojasni, zakaj je v njem Robin Tunney, ena izmed tistih bejb, za katere je itak vseeno, če v filmu so ali pa ne. Lahko bi igrala katerakoli druga bejba. Lahko bi jo ustvarili digitalno. In seveda, namesto nje bi lahko igral moški. Katerikoli. Magari digitalen. Iz Twisterja, recimo. Vertikala smrti je pač himalajski spektakel katastrofe, v katerem je veliko digitalnega sestavljanja. Ne bi nas presenetilo, če bi digitalno sestavili tudi igralce. Ni nujno, da bi bili kaj bolj dolgočasni, toda ko se spomnite na vse one digitalne like, ki so padali s Titanika, si rečete - uf, kako malo je pravzaprav treba, da ljudje niso dolgočasni. Točno, le v računalnik jih vržete.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
