10. 4. 2001 | Mladina 14 | Kultura | Film
Možje časti
Men of Honor, 2000
Kaj se je zgodilo pred petindvajsetimi leti, veste - Robert De Niro je postal Taksist. Paranoja in mesijanski stresi so mu jemali spanec. Svojo novo punco, aktivistko predsedniškega kandidata, je peljal v kino - na pornič. S tem je ni ravno zapeljal. Je pa skušal zapeljati sebe - in sicer tako, da je pred ogledalom sikal: "Are you talkin' to me?" No, na koncu je še sklenil, da bo spremenil svet in posvojil 12-letno cipo. Če bi tedaj v računalnik vrgli njegove osebne podatke, bi ven prišla fotka Jezusa Kristusa z nasmeškom Charlesa Mansona. Največ, kar lahko rečem, je, da je bil srhljivo izviren. Najmanj, kar lahko rečem, pa je, da je bil izviren. Kaj se je potem zgodilo, ni skrivnost: čez noč so začeli vsi igralci in vsi liki in vsi barski komiki imitirati Roberta De Nira... ee, Travisa Bicklea. In ne dvomim, da ga bodo imitirali še 2.000 let. Kar nas pripelje do zelo hecnega vprašanja: kako se počuti Robert De Niro, ko igra v filmu, v katerem imitira druge igralce - ali pa druge, že stokrat videne, ofucane like? Kako se počuti, ko igra lik, ki je postal že tak kliše, da se igralcu ni treba več niti vživeti? Za začetek, De Niro v Možeh časti igra divjega, bučnega, sadističnega, profanega, drakonskega, arogantnega, konfliktnega hardcore vojaškega inštruktorja, kakršnega je v Častniku in gentlemanu igral Louis Gossett, jr., le da v njegovem drillu ni bilo rasne nestrpnosti. Belega častniškega kandidata, Richarda Gerea, je vzel na piko zato, ker se mu je zdelo, da gre le za parazita, ki ni na ravni, niti moralno niti mentalno, in ki bi letalo ameriške vojne mornarice že ob prvi priložnosti prodal Kubancem. De Niro - alias Billy Sunday - vzame na piko temnopoltega Carla Brasheara (Cuba Gooding, jr.), ki kandidira za elitnega potapljača ameriške vojne mornarice. Vprašanje, zakaj ga diskriminira, je kakopak retorično: točno, ker je črnec. Ker med potapljači ni črncev. Ker je taka tradicija. Črnci ne morejo noter, med elito, ker so črnci. Louis Gossett, jr. je bil prepričljiv - ker je bil izviren. Tudi De Niro je prepričljiv, toda avtomatično. Hočem reči - prepričljivost tu pride s teritorijem. De Niro igra pač rasista. In rasisti, naj jih igrajo še taki amaterji, so vedno prepričljivi, ne. Kaj takega, kot je neprepričljiv rasist, ne obstaja. Razen v tem primeru. Razen v Možeh časti. Specifično, De Niro, prvak introspekcije, ki bi nam verjetno z veseljem razložil, da je za igralca, ki ni rasist, vživljanje v vlogo rasista prava drama, se skuša od svojega lika rahlo distancirati in ustvariti vtis, da hoče temnopoltega Carla s svojo strategijo zavračanja pravzaprav zaščititi pred rasističnim, šovinističnim, klinično nestrpnim elitno-vojaškim okoljem (e-heh, čakajte, da slišite razlog za njegov rasizem!).
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
