26. 6. 2001 | Mladina 25 | Kultura | Film
V pajkovi mreži
Along Came a Spider, 2001
H'woodski filmi o lovu na serijske morilce so postali mučno moteči. Bolj ko so namreč absurdni, nesmiselni, nemogoči in bedasti, bolj sami sebe jemljejo resno. Smrtno resno. Brez samoironije. Brez distance. Nekako svečano so videti, huh, malone filozofsko. In bolj ko so za lase privlečeni, bolj se zdijo sami sebi pomembni in tehtni. Ti filmi potrebujejo Morgana Freemana. Iz dveh razlogov. Prvič, skrivnostni serijski morilec je ponavadi belec, ki mori belke, zaradi česar potem Freeman izgleda kot objektivni, nepristranski analitik, ki napol filozofsko, napol antropološko motri "beli problem". In drugič, Freeman vedno izgleda kot John Gielgud, ki igra Bette Davis - vedno je desetkrat boljši, kot bi bilo treba. In prav ta fina, delikatna, skrita, zadržana ekscesnost ga v psihotrilerjih vedno spremeni v filozofa, češ - no, spoštovani gledalci, cenjene gledalke, kot lahko vidite, te bizarne serijske umore raziskuje človek, ki je vse to že videl ... in ki je v to škatlo že pogledal. Freeman s svojo filozofsko pozo poskrbi, da se bedarija zasveti kot nekaj sublimnega, realnega in verjetnega, tako rekoč kot "resnična zgodba". Tip je tako realen, da se zdi potem tudi nategnjen "primer", ki ga raziskuje, manj za lase privlečen. Točno, Morgan Freeman da povsem bedasti, trapasti, infantilni, kičasti podmeni tragičen podton, ki gledalca navda z občutkom krivde. Hej, si rečete, če ima Morgan ob vsem skupaj ves čas smrtno resen, zamišljen, otožen, graciozen obraz, potem ni razloga, da bi nam šlo na smeh. A nam gre. Sorry, Morg.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
