Očetje v plenicah

My Baby's Daddy, 2004

Ko je kraljeval še klasični telefon in ko nisi nikoli vedel, kdo te kliče, so bili mnogi obsedeni s tole "tele-patsko" igrico: ko je pozvonilo, si dvignil slušalko in takoj - ne da bi slišal, kdo je na drugi strani - dahnil, o, Janez, ti si! In glej, no - na drugi strani je bil res Janez, ki se ni mogel načuditi temu, da si ga prepoznal, še preden se je sploh oglasil. Veš, telepatske sposobnosti imam! Tudi Janez je lahko v tem videl le nekaj več. Jasno, v to "tele-patijo" ni le verjel Janez, ampak tudi ta, ki se je šel "tele-patijo", pa četudi je šlo le za naključje - "tele-pat" je vedno pozabil na vse tiste primere, ko mu to "prepoznanje" ni uspelo. Ljudje pač tako ljubijo naključja, da v njih vedno vidijo preveč. Ni čudno, da se naključja najbolje rimajo prav s komedijo.

Nedavno smo videli komedijo Dolgi prsti, v kateri trije bančni uslužbenci banko oropajo istočasno - po naključju, se razume. Zdaj, v komediji Očetje v plenicah, pa trije filadelfijski hip-hop prijatelji, G (Anthony Anderson), Lonnie (Eddie Griffin) in Dom (Michael Imperioli), sicer hudi, disfunkcionalni luzerji, ki živijo kot Friends, na žuru istočasno impregnirajo tri bejbe, ki čez 9 mesecev istočasno rodijo tri otroke. Če ste videli francosko komedijo Trije moški in zibelka (oh, ali pa h'woodski rimejk), si lahko mislite, kaj jih čaka - le gneča je večja.

Jasno, Cheryl Dunye, "tele-patska" režiserka, v teh naključjih vidi nekaj več - moralo. Bolje rečeno, naključja pod njeno taktirko postanejo "znak", da je treba infantilne luzerje spremeniti v prave dece, pro-life patriarhe in junake družinskih vrednot. Pa naj stane, kar hoče - tudi s pomočjo prisile, napol vojaškega drilla. Naključja niso tu nič drugega kot krinka za promoviranje utrujenega, povsem neobčutljivega, telepatskega pro-choice optimizma. Ja, naključja amortizirajo pro-life moraliziranje, obenem pa vulgarizirajo in karikirajo socialo afro-ameriške skupnosti (prezgodnje nosečnosti, abortusi, disfunkcionalne družine). Push it!

PROTI -