31. 10. 2004 | Mladina 43 | Kultura | Film
Bela modela
White Chicks, 2004
Kot ste opazili, javna stranišča niso več to, kar so bila - grafite so zamenjali reklamni panoji. Medtem ko človek izloča to, kar je pred kratkim pokonzumiral, mu reklama, ki ždi nad pisoarjem, že priporoča naslednjo veliko stvar. Lahko si izbereš reklamo, pod katero boš izločal. Stranišče je prostor, ki nudi možnost izbire - kot hipermarket. Prej si kabino izbiral na osnovi čistosti, okej, na osnovi prisotnosti oz. odsotnosti klobase, ki je čemela v školjki - zdaj jo lahko izbiraš na osnovi trademarka, logotipa, korporativnega glamurja. Človek v javnem stranišču nima več občutka krivde, prej narobe, zdaj izloča samozavestno, s ponosom - počuti se kot konzument. Stranišče mu ne jemlje dignitete. Ni več razloga, da bi mu bilo nerodno. Driska, prdenje in bruhanje niso več problem. Le zakaj? Stranišče jim daje glamur, še več - driska, prdenje in bruhanje so del korporativne kulture. Novo korporativno stranišče daje izločanju digniteto konzumiranja. In Hollywood je že pred časom sklenil, da bo temu novemu stranišču - tej novi korporativni površini, temu novemu tematskemu parku - posvetil del svojega opusa. Točno, s tem merim na vse tiste h'woodske farse, v katerih se - kot tema - rolajo driska, prdenje in bruhanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
