23. 5. 2005 | Mladina 21 | Kultura | Film
Poslednji lovec
Le fernier trappeur, 2004
Poslednji lovec je doku-fikcija. Saj veste, nekaj takega kot Masaji, Himalaja ali pa oni film o pingvinih. Filmar - “zahodni”, se razume - najde neko oddaljeno, zavrženo, eksotično skupnost, ki je že sama po sebi film, bolje rečeno: skupnost, ki premore boljšo scenografijo, kot bi si jo lahko izmislili scenografi, boljše kostume, kot bi jih lahko zdizajnirali kostumografi, in boljši make-up, kot bi ga lahko začrtali maskerji (spomnite se le Masajev). Naloga filmarja je torej le v tem, da najde to “izvirno” skupnost, da s sabo pripelje state-of-the-art kamero, ki bo lepoto narave, s katero je obdana skupnost, napihnila v epsko verzijo National Geographica, in da si vzame čas, ki je potreben, da naturščike spravi v red - okej, v zgodbo, ki je v teh primerih le drugo ime za lepo, estetsko fotografijo. V poštev pride le tisto, kar je estetsko. Oddaljene, eksotične skupnosti so za zahodnega gledalca, ki je glavna ciljna skupina teh doku-fikcij, sprejemljive le, če so estetizirane, še več - nadestetizirane. Razlika je le v tem, da Poslednji lovec ne estetizira izgubljene oz. ponovno najdene skupnosti, ampak posameznika, bradatega trapperja po imenu Norman Winther, ki živi, lovi, ribari in nastavlja pasti na Yukonu, divjem, hladnem, krutem kanadskem severu. Hja, Poslednji lovec, ki je videti kot Disneyjeva verzija reality showa, je le demagoška himna, v kateri Zahod čestita samemu sebi - himna junaškemu individualistu, etičnemu, plemenitemu, karizmatičnemu Zahodnjaku, ki je šel v naravo in postal nekaj oddaljenega, eksotičnega, zadnjemu naravnemu človeku, panidiličnemu ekologu, ki pobija redke živali in trguje z njihovimi krzni. Nič, tudi Zahodnjaki so le etnična skupnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
