13. 11. 2005 | Mladina 45 | Kultura | Film
Gol!
Goal!, 2005
Hollywood v času vietnamske vojne ni posnel nobenega velikega filma o vietnamski vojni. Le dobri stari John Wayne je leta 1968 posnel Zelene baretke, pa še on je moral svojo epopejo formatirati tako, da je izgledala kot film o II. svetovni vojni. Ne, v tedanjih h'woodskih filmih ni bilo vietnamske vojne: v Vietnamu je bilo preveč mrtvih. Okej, tu in tam se je med liki znašel kak vietnamski veteran - zadet, moten, izgubljen, stresen. Tak odnos so imeli evropski filmi do nogometa - v evrofilmih ni bilo nogometa, ki je prav tako neke sorte vojna - med klubi, med nogometnimi korporacijami, med navijači. Le dobri stari John Huston je leta 1980 posnel Pobeg v zmago, pa še on je moral svoj nogometni epos formatirati tako, da je izgledal kot film o II. svetovni vojni - nogometna tekma, ki jo priredijo, je namreč le priložnost za beg zavezniških vojnih ujetnikov, ki vegetirajo v nacističnem lagerju. Potreboval je II. svetovno vojno, da je lahko posnel film o nogometu. A tudi evrofilmi so imeli svoje “vietnamske veterane” - tu in tam ste med liki našli kakega zadetega, motenega, izgubljenega, stresnega nogometnega navijača, ki pa je bil vedno le fusnota. Zakaj je bil nogomet filmsko tako nesprejemljiv?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?