22. 6. 2006 | Mladina 25 | Kultura | Film
Ameriške sanje
American Dreamz, 2006
Ko parodiraš Jamesa Bonda, vedno tvegaš, da ga boš parodiral slabše, kot ga parodira sam James Bond. In Ameriške sanje padejo v isto past kot parodije Jamesa Bonda: parodirajo nekaj, kar že samo po sebi meji na samoparodijo, parodiranje samoparodije pa običajno meji na dolgčas. Ameriške sanje parodirajo Ameriškega idola, popularni TV show, v katerem talenti pojejo, tekmujejo in izpadajo, dokler na odru ne ostaneta le dva, ki se udarita v finalnem “duetu”. Ameriški idol je remix karaok, gladiatorske tekme in ameriškega sna, obogaten s tehnikami poniževanja in samoponiževanja, ki jih je razvil - in do absurda, okej, do samoparodije - prignal Jerry Springer. Springerjev show je pokazal, kaj vse so pripravljeni ljudje početi, da bi prišli na TV - in da njihovi volji do samoponiževanja ni ne konca ne kraja. Nič drugače ni v Ameriškem idolu, v katerem morajo “kandidati”, ki lovijo ameriški sen, preživeti vsa poniževanja producenta in gostitelja Simona Cowella. In seveda, Springerjev show in Ameriški idol nista le popolni sliki demokracije, ampak tudi ultimativni formi demokracije: malim ljudem dajeta možnost, da uspejo, da se prebijejo, da postanejo zvezde, da ujamejo ameriški sen. Da demokracijo spremenita v freakshow, ni njuna zasluga, prej narobe - Springerjev show in Ameriški idol sta resnica demokracije, ali bolje rečeno: dokaz, da je od demokracije ostal le še freakshow. Manjka le še Bush. “Pripeljite mi frike,” dahne Martin Tweed (Hugh Grant), arogantni producent in gostitelj TV showa American Dreamz. Točno, Tweed je le karikatura Simona Cowella, njegov show pa le karikatura Ameriškega idola, kar seveda pomeni, da mu res pripeljejo frike, med katerimi so tudi Sally Kendoo (Mandy Moore), blondinka iz ameriškega heartlanda, ki pod svojo masko naivne, nedolžne “navijačice” skriva patološko ambicioznost, ortodoksni hasidski Jud (Adam Busch), ki pod svojo spriritualno masko skriva militantni spin, in muslimanski imigrant Omer (Sam Golzari), fan brodvejskih mjuziklov, ki pa je v resnici terorist al-Kajde, neke sorte reality check demokracije, v kateri se ljudje - za razliko od džihadistov - poniževanja nikoli ne naveličajo in v kateri so priljubljenost, glorificiranje povprečnosti in samoponiževanje ena in ista stvar. In ker je terorizem le še verzija “kulture slave”, le še oblika entertaimenta, je povsem logično, da Tweedu pripeljejo tudi ameriškega predsednika Statona (Dennis Quaid), karikaturo Georgea Busha - predsednik, ki ima kljub ponovni izvolitvi tako nizko javno podporo (hej, menda se mu je zmešalo), da nujno potrebuje malce piara, in čigar vsak korak “režira” cinični chief of staff (Willem Dafoe), remix Karla Rovea in Dicka Cheneyja, ne nastopi v vlogi tekmovalca, ampak sodnika. Kar pa naj vas ne zavede: Staton je tipični Springerjev frik, ki ima le en dar - dar za samoponiževanje. Ameriški idol je rezime demokracije - ameriški predsednik je rezime Ameriškega idola. In obratno. Z eno besedo: “ameriški tip demokracije” je le še show, v katerem zmagujejo idioti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
