13. 7. 2006 | Mladina 28 | Kultura | Film
Ulični tango
Take the Lead, 2006
Ko so iz Abu Grajba, Guantanama in drugih ameriških “zbirnih centrov” bušnile vse tiste neogotske zgodbe o mučenju, je bil svet zgrožen - zgrožen nad tem, da so Američani tam noter, globoko pod radarjem, zlorabljali muslimane, obenem pa tudi zgrožen nad tem, kako daleč so šli v zlorabljanju muslimanov. Zeloooo daleč! In kot veste, so jih med drugim mučili tudi tako, da so jim na ves glas rolali rock in rep, saj veste, bende in artiste a la Limp Bizkit, Rage Against the Machine in Eminem. Bam-bum-bam! Za muslimane to ni bilo ravno “po željah”, toda Američani so upali, da jim bodo Limp Bizkit, Rage Against the Machine in Eminem izpolnili največjo željo - da bodo torej muslimane spreobrnili v voljne kolaborante, v prijatelje okupatorja, v fane marionetnega režima. Da bi se pa prej reformirali in “spreobrnili”, so jim zvočnike nastavili direkt k ušesom, še več - v Iraku so jih na zasliševanja odpeljali kar v stavbo, ki so ji rekli “disko”. In Ulični tango, posnet po resničnih dogodkih, izgleda kot mehko, politično korektno, higiensko nadaljevanje tega mučenja-z-bučno-glasbo. Hja, tudi Ulični tango se dogaja v neke sorte “zbirnem centru” - ne v Iraku ali pa na Kubi, ampak v Brooklynu, v javni šoli, tipičnem peklu ameriškega urbanega sluma, v katerem kar mrgoli neprilagojenih, malopridnih, vandalskih, disfunkcionalnih “etničnih” delinkventov, ki kar kličejo po kaki fini tehniki množičnega, kolektivnega spreobračanja, no, po kaki avtentični “psihološki operaciji”. Lepo prosim, eden izmed njih (Rob Brown) gre celo tako daleč, da represivni - in že vidno obupani - ravnateljici (Alfre Woodard) razreže avto, kar je tako, kot da bi napadel ameriški tip svobode. Ne pozabite: avto je ameriški simbol svobode. To ga kakopak prelevi v žepno verzijo terorista, toda še preden reče “Gangsta Paradise”, se mali gangsta že znajde v “zbirnem centru”. Specifično: ravnateljica sklene, da bo do konca šolskega leta ostal v šolskem priporu, kjer za kazen pristanejo tudi vsi njegovi somišljeniki... ee, njegovi brothers-in-arms, kolekcija multi-kulti frikov, ki v resnici niso nič bolj nevarni kot “izgubljeni fantje” iz Kapitana Kljuke. Toda tipa je na delu po naključju videl Pierre Dulaine (Antonio Banderas), elegantni plesni učitelj, nekdanji prvak v klasičnih plesih, skoraj Zorro, hočem reči, videl je njegov bes, njegovo jezo, ki je - tako kot vedno - le emocionalni rezultat prikrajšanosti in deklasiranosti. Razlog več, da skuša jezo vseh teh rezidentov šolskega pripora reformirati s klasičnim plesom. Vsi mu pravijo: hej, ne bo šlo! Ni jim pomoči! Niso je vredni! Banda! In res, tudi delinkventi najprej ne kažejo nobenega interesa, prej narobe, tej “tuji”, staromodni glasbi, ki jo razumejo kot torturo, se posmehujejo, dokler Pierre ne pripelje seksi bejbe, ki jim demonstrira umetnost klasičnega plesa - in ples jih zlagoma “civilizira”. Tango. Valček. Fokstrot. Kar pomeni, da Pierre s “tujo” glasbo, ki jo občasno vrti na ves glas, zlomi urbano odporniško gibanje. Mučenje-s-plesom v hipu ni več mučenje, ampak navdihovanje. Kdor pleše, najde samospoštovanje - kdor najde samospoštovanje, zmaga. Hja, najboljše na koncu čaka velika tekma. Kar seveda pomeni, da Ulični tango ni le nadaljevanje Abu Grajba in Guantanama, ampak tudi Hughesove najstniške drame Prijatelji za vedno (vikend v šolskem priporu preživi trop brat-packerjev), Nevarnih src (učiteljica delinkventne šolarje navdihuje, ne pa tiranizira), množice geto-filmov a la Stand and Deliver, v katerih učitelj problematične mulce tako perfektno spreobrne, da jih potem na testih obtožijo, da goljufajo, ter filmov a la Strictly Ballroom, Zaplešiva, Flashdance, Save the Last Dance, Slava in Vročica sobotne noči, v katerih ples, edini vir socialne mobilnosti, junake navdihuje, spreobrača in civilizira. Ples je dokaz, da v ameriški družbi ni razrednih in socialnih prepadov. Do sreče te loči le nekaj korakov. Ča-ča-ča! Manjšinam iz ameriškega geta na čelu piše “Priložnost” - najti morajo le svojega razsvetljenega Evropejca. Socialna pravičnost je nepotrebna - ples reši vse socialne probleme. Ergo: Pleši ali crkni! Kar pa je logično, heh - najprej je treba amerikanizirati Američane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
