17. 6. 2007 | Mladina 23 | Kultura | Film
Zadnji poljub
The Last Kiss, 2006
Ameriški filmi običajno imitirajo Ameriko, ki imitira ameriške filme. In če že ravno ne imitirajo Amerike, ki imitira ameriške filme, potem imitirajo tuje filme, ki imitirajo ameriške filme. To ni nič novega. Že Bonnie in Clyde, eden izmed najbolj čislanih in najbolj prelomnih ameriških filmov, je bi le imitacija francoskih filmov (Godard, Truffaut), ki so imitirali ameriške filme. Zadnji poljub je rimejk, toda ne francoskega, ampak italijanskega filma, ki je bil “rimejk” ameriškega filma - Magnolije. Saj veste, epopeje, v kateri je Paul Thomas Anderson leta 1999 svoje mnoge like poslal po mozaičnem, hiper kinetičnem toboganu torture, moraste treme, ekstremnih stanj, anarhičnih obsesij, perverznih snobizmov, rivalstev, degeneriranosti, zavrženih erekcij, krivde, nihilistične jeze, fantazij, strahov, skisanega sna in naključij. Psihologija njegovih likov je izgledala kot relief Tibeta. Njim samim se je sicer zdelo, da tečejo častni krog in da se jim bo ta napol metafizični horror slej ko prej izplačal, toda v resnici je bil to le zadnji krik tihe večine, ki ni tiho zato, ker ne bi mogla ali pa smela nič reči, ampak zato, ker nima kaj reči. To, kar izrekajo, namreč niso več besede, ampak le skrotovičene improvizacije njihove patologije. Jasno, vsi ti liki - prebivalci Los Angelesa - zelo trpijo. Magnolija je katalog njihovega trpljenja, njihove bolečine, njihovega mučeniškega mazohizma. Gabriele Muccino je Magnolijo dve leti kasneje preselil v Italijo, ali bolje rečeno - trpljenje tihe večine je preselil v Berlusconijevo Italijo. Tony Goldwyn, nekdanji igralec (zarotniški japi v Duhu), pa je Zadnji poljub, L'ultimo bacio, zdaj preselil v Ameriko, ali bolje rečeno - trpljenje tihe večine je preselil v Bushevo Ameriko. Ha! Da je scenarij napisal Paul Haggis, režiser Usodne nesreče, oskarjevske imitacije Magnolije, ne preseneča, prej narobe, to le potrjuje tisto, kar že itak vemo: da hočejo vsi ljudje širom sveta gledati isti film. Razlikuje se le preobleka, v kateri dobijo isti film: italijanska imitacija ameriškega filma, ameriški rimejk italijanskega filma, sinhronizacija ameriškega filma. In hej, ne pozabite na vse tiste formate TV showov, ki krožijo tako intenzivno kot pravice za rimejke. Kar je seveda le še en dokaz, da iste stvari postajajo sprejemljive za vse. Rezultat: tiha večina vse bolj trpi - in vse bolj ječi. Stalno vračanje istega jo ubija. Ergo: tiho večino ubija prav to, v čemer uživa. V prvem kadru Zadnjega poljuba jih avto skoraj povozi - vidimo le njihove noge, njihovih obrazov pa ne. Hja, le malo je manjkalo do Usodne nesreče, hoče reči film. V avtu sedita fant in punca, Michael (Zach Braff) in Jenna (Jacinda Barrett). Michaelu se zdi, da se mu je izpolnil ameriški sen - seksi punca, dobra služba, prijatelji. Toda ko ugotovi, da je na tem, da postane oče, se njegov sen zvije v bolečino in trpljenje. Da bi se v trpljenje zvil tudi sen njegove punce, sreča študentko Kim (Rachel Bilson), woman in red, ki pade nanj. Kul: zdaj trpita oba, Michael in Jenna. A to ni še nič. Kot se izkaže, trpita tudi Jennina starša, Anna (Blythe Danner) in Stephen (Tom Wilkinson). Ne ljubita se več - Anna ga celo vara z nekim profesorjem. Da bi še bolj trpela, ugotovi, da si je profesor našel mlajšo punco. In glej, no - tudi Michaelovi prijatelji, Chris (Casey Affleck), Izzy (Michael Weston) in Kenny (Eric Christian Olsen), zelo trpijo. In tako dalje. Vsi so v krizi. Kompletna Busheva Amerika je v krizi - kompletna Busheva tiha večina. Vsi trpijo - mozaično. Zdaj eden, zdaj drug. In po malem vsi skupaj. Zdaj tiho, zdaj bolj na glas, toda mazohistično, mučeniško. Občasno tudi na dežju, se razume. Ženske bolj histerično kot moški. Vsem skupaj pa se zdi, da jim reči uhajajo iz rok - da življenja in odnosov, v katerih so obtičali, ne obvladujejo več. Nič ni bolj opresivnega od odnosov - nič ni bolj opresivnega od rutine, od predvidljivosti, od ljubezni, od monogamnosti, od vprašanja Ali me še ljubiš. Občutek imajo, da živijo v getu, kar verjetno pride od gledanja istega filma. V Zadnjem poljubu, martiriju iz sveta, v katerem ima prešuštvo status revolucije, ljubezen pa status opresivnega režima, vsi trpijo, ker gledajo isti film - film, ki jih prepričuje, da v življenju tihe večine ni revolucij. Možna je le evolucija odnosov - in čez štiri leta se vidimo na volitvah. To, da se drug drugemu stalno opravičujejo, pove vse o tem, kako zelo prekleta je v očeh tihe večine ideja spremembe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
