22. 6. 2007 | Mladina 24 | Kultura | Film
Hannibal - Rojstvo zla
Hannibal Rising, 2007
Dr. Hannibal Lecter, mentalni frik in elegantni gastronom, ki nikoli ne govori s polnimi usti, je kanibalizem odpeljal v muzej - tja, kamor sodi. Ker je velik estet in fan Danteja, Michelangela, renesanse in humanizma, ne preseneča, da ga je FBI v Hannibalu, nadaljevanju filma Ko jagenjčki obmolknejo, našel v Firencah. Doktor je pač prevelik cinik in prevelik aristokrat, da ne bi živel med sebi enakimi. Ko se kot kustos zaposli v elitni knjižnici, končno dobi okno z razgledom, ki si ga je v Jagenjčkih tako želel. Postal je del zgodovine, del stalne zbirke, njen renesančni eksponat. Niti obraza mu ni bilo treba zamenjati. Če bi ga zamenjal, bi to igro le pokvarilo. Sploh pa, če slučajno potrebuje obraz, ga itak strga kakemu policaju - in si ga natakne. V romanu Thomasa Harrisa, po katerem so posneli Hannibala, je obraz zamenjal, in sicer s plastično operacijo, kar pa je bilo logično: le kdo bi hotel gledati Anthonyja Hopkinsa z drugim obrazom? Iskreno rečeno, tega smo se naveličali že v Misiji nemogoče, ko smo si želeli le eno - da bi Rade Šerbedžija enkrat že snel masko Toma Cruisea. Rade nas ni uslišal, dr. Lecter pač. V Hannibalu - Rojstvu zla končno zamenja obraz. In to tako, da Anthonyja Hopkinsa ni več na spregled. Ne brez razloga: Rojstvo zla je namreč film o tem, kako je dr. Hannibal Lecter postal Anthony Hopkins. Okej: kako je Hannibal Lecter postal dr. Hannibal Lecter - sentimentalni chic kanibal z artističnim apetitom in aristokratskim bontonom. Kako? Zelo preprosto: Hannibal (Aaron Thomas) je bil vojna sirota. A to še ni vse: rodil se je v Litvi. Tudi to še ni vse: njegovi starši so živeli v gradu. In tudi to še ni vse: ko luftwafe stolče njegova starša, ki ju za nameček požrejo še volkovi, in ko se s sestro Mišo v vojnem kaosu izgubita, saj veste, tako kot oni mulo v Cesarstvu sonca, ju najdejo naključni mimoidoči, ki jih je vojna že tako sestradala, da sklenejo, da bodo Mišo pojedli. Kar potem tudi storijo, pri čemer se jim niti sanja ne, da so pojedli napačnega otroka. Ko Hannibal zraste, dobi obraz Gasparda Ulliela, po krajšem gostovanju v filmu Karate Kid pa se odloči še za malce daljše gostovanje v filmu Paul Kersey ne oprosti, kar pomeni, da poišče tipe, ki so pojedli njegovo sestro, in jih spremeni v lunch-paket. V rokah ima tako nenadoma kopico obrazov, ki bi jih lahko nosil kot oblačila, toda ne - Hannibal raje sklene, da si bo sešil ameriško zastavo. Če vam gre ob vsem tem na smeh, naj vas opozorim, da je to napačna in obenem pravilna reakcija: Rojstvo zla, ki lik in delo dr. Hannibala Lecterja ne le kanibalizira, ampak ju tudi ridikulizira, je namreč tako smrtno resno, da ves čas meji na samoparodijo. A po drugi strani, smešno je že od trenutka, ko izvir tipičnega ameriškega zla locira v vzhodni Evropi in ko da tipičnemu ameriškemu psihopatu status “kolateralne škode”, stranskega produkta vojnega zločina. Nič, skrajni čas je že, da izvemo, kako je King Kong postal King Kong.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
