1. 8. 2007 | Mladina 30 | Kultura | Film
Čez mejo
Bordertown, 2007
Kako Američani v filmih izvejo, kaj se dogaja po svetu, recimo v Salvadorju ali pa Nikaragvi? Tako, da tja pošljejo svojega reporterja - spomnite se le Salvadorja, ki ga je posnel Oliver Stone, ali pa filma Skozi ogenj Nikaragve, ki ga je posnel Roger Spottiswoode. Ameriški-reporter-v-vojni-coni je kakopak minižanr zase. In tudi film Čez mejo sodi v ta minižanr, le da klasično vojno cono zamenja mehiško mesto Juarez, kamor urednik (Martin Sheen) nekega čikaškega časopisa pošlje reporterko Lauren Adrian (Jennifer Lopez), ki naj bi ugotovila, kako to, da mesto, v katerem ni vojne, kljub temu že leta - specifično, vse tja od leta 1993 - izgleda kot vojna cona z orjaško “kolateralno škodo”. Nekdo namreč ugrablja ženske - ter jih potem posiljuje in pobija. Do zdaj je v regiji izginilo že več kot 400 žensk, toda policija se ni pretegnila, prej narobe, ostala je čudno pasivna in čudaško brezbrižna, kot da ne bi šlo praktično za genocid nad ženskami. Da tu nekaj definitivno smrdi, postane jasno, ko Lauren sreča svojega bivšega ljubimca, Alfonsa (Antonio Banderas), ki zdaj v Juarezu izdaja angažirani, razkrivaški časopis, in Evo (Maya Zapata), delavko v lokalni tovarni, ki je preživela tak napad. Da bi bila mera polna, Eva celo ve, kdo jo je napadel, toda v hipu, ko začne Lauren vohljati, dobijo stene ušesa, ulice pa oči - hja, njeno vohljanje je nezaželeno. Še toliko bolj, ker se izkaže, da so bile tudi ostale žrtve zaposlene v teh povsem dereguliranih obmejnih, pretežno ameriških tovarnah, ki - več kot brutalno, povampirjeno, brezvestno in brezdušno - izkoriščajo beneficije Severnomeriškega sporazuma o prosti trgovini (NAFTA) in ceneno, nezaščiteno delovno silo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
