15. 8. 2007 | Mladina 32 | Kultura | Film
Zlom
Fracture, 2007
Alfred Hitchcock je bil nekoč sinonim za triler, ali bolje rečeno - Hitchcock je bil jamstvo za dober, napet, luciden triler. Zato je hecno, da so sodobni trilerji padli tako daleč od Hitchcocka. Trilerji, ki jih gledamo zadnja leta, igrajo namreč na eno samo karto: odgovor na vprašanje, kdo je morilec, prestavijo na konec filma. Trilerja ne znajo posneti drugače kot tako, da identiteto morilca skrivajo do konca. In ta finalni twist je njihovo edino premoženje - njihova edina retorična figura. Da so finalna razkritja tako presenetljiva in tako šokantno absurdna, ne preseneča - s tem skušajo dati trilerjem težo in obenem prikriti klišejsko banalnost, ki predhodi finalnemu razkritju. Razlog več, da ti trilerji običajno izgledajo kot vic, pri čemer ima finalno razkritje status “žela”, ki naj bi odtehtalo dolgočasni, banalni, zlizani intro. Z eno besedo: sodobni trilerji potrebujejo šokantno in absurdno finalno razkritje, da bi sploh izgledali kot trilerji. Pri Hitchcocku je bilo drugače: njegovi trilerji niso potrebovali šokantnih in absurdnih finalnih razkritij, da bi izgledali kot trilerji. Trik Hitchcocka je bil v tem, da ni ničesar skrival - kdo je morilec, je bilo jasno od trenutka, ko se je umor zgodil. Toda umetnost ni bila le v teatralizaciji te transparentnosti, ampak tudi v tem, da sta bila gledalec in film izenačena, da je torej gledalec vedel toliko kot film - in tu je lahko potem Hitchcock pokazal, kaj je to umetnost vodenja, zapeljevanja in nategovanja gledalca. Gregory Hoblit resda ni Hitchcock, pa tudi Zlom ni “hitchcockovski triler”, toda Hitchcocku je bližje kot večina sodobnih trilerjev - v resnici mu je tako blizu, da je videti kot predelava kake epizode iz TV serije Alfred Hitchcock Presents. Ted Crawford (Anthony Hopkins) je inteligentni, ostareli, modernistični magnat z mlado, seksi ženo (Embeth Davidtz), ki pa ga - v slogu Zadnjega tanga v Parizu in Intimnosti (“No names!”) - vara z mladim detektivom Nunallyjem (Billy Burke). Crawford jo zvečer doma počaka in hladnokrvno ustreli. Policija pride in ga aretira. Ni problema, Crawford se ne upira, ampak vse prizna in podpiše. Tudi pištolo, corpus delicti, najdejo, tako da se zdi Willyju Beachumu (Ryan Gosling), mlademu, ošabnemu, pohlepnemu tožilcu, primer zaključen. Vse je transparentno, ne. Pa ni: za začetek, pištola, ki so jo našli, ni pištola, s katero je streljal Crawford. Šit! Še hujši šit: Crawforda je aretiral detektiv Nunally, ki je šele na kraju zločina pogruntal, čigavo ženo je fukal. Toda tedaj je bilo že prepozno - konfliktu interesov se ni mogel izogniti. Lahko ga je le prikril - ne nam, ampak tožilcu. Nič ni bolj zapletenega, napetega in nesamoumevnega od transparentnosti. In Hoblit to transparentnost mojstrsko teatralizira. Dotakne se vsakega roba, vsake igre moči, vsake šahovske poteze, vsake sence in vsake nianse v vojni dveh psihologij, dveh razredov, dveh generacij in dveh Amerik. Vprašanje, kdo bo zmagal, diabolični um ali zakon, se spodvije v vprašanje: bo zmagal Hannibal Lecter iz Jagenjčkov ali Jack McCoy iz TV serije Law & Order?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
