Danijel Vončina

6. 5. 2002  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Knjiga

Dostava na dom

Goga, Novo mesto 2002, 4.123 SIT

Knjiga, ki med vrsticami gromoglasno podaja tri "prave naslove": Mazzinija za kulturnega ministra; Mazzinija za očeta naroda; Mazzinija za škofa.

Gre za sistematičen izbor že objavljenih časopisnih prispevkov, v katerih avtor brez vsakršnega krščanskega usmiljenja do vpletenih, s fakti, genialnimi izpeljavami, ironijo in cinizmom razgali dandanašnjo podalpsko "podobo" umetnosti, naroda in boga. Najprej nam iz lastnih izkušenj pove četrto, še hitrejšo pot do finančnega kolapsa od kurbanja, kartanja in pijančevanja: "KULTURA! O ti prasica," pravi, "koliko denarja sem zmetal zate!"

Še njegov predlog: poleg komun za narkomane in delovnih skupin za alkoholike je treba takoj ustanoviti skupine za odvajanje od kulture. Ampak ljudstvo se ne da, nadalje ugotavlja Mazzini - še posebej posamezniki (z imeni in priimki), ki odločajo o usodi slovenskega filma, pa tudi naši pisatelji (slednji so v tekstu, na žalost bralstva, brezimni), ki izdajajo svoje pisarije v Ameriki - so pač del resda smešne, vendar žalobne zgodbe o strokovno upravičeni nabirki cekinov z naslova kulturnega ministrstva: prvi denimo "požegnajo" akcijski film za stare mame (beri: Patriot), katerega dogajanje je brez vsakršne zdrave logike, drugi pa kot "samoplačniki" (ve se kakšni) v ZDA naročijo izdelavo stotnije knjig, ki potem preprosto preperijo v tiskarniškem skladišču, v slovenskem prostoru pa izstavljeni račun za tiskarske stroške pomeni - referenco za Nobelovo nagrado. Kaj pa naš pisec meni o narodu in bogu? Prvega še vedno določajo panjske končnice, drugi pa je - drugje.

povezava