Bernard Nežmah

1. 12. 2003  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Knjiga

Boris Mlakar: Slovensko domobranstvo 1943-1945

Slovenska matica, Ljubljana 2003, 6.500 SIT

Študija enega bolj kompleksnih fenomenov novejše zgodovine.

Avtor sledi dilemam meščanskih strank v njihovem soočanju z akcijami komunistične partije. Obenem pa si postavlja hipotetična vprašanja, kaj storiti: vključiti se v NOB, ustanoviti paralelno ilegalno organizacijo, kolaborirati?

Glavna nit je prikaz dvojne vpetosti domobranstva: kot antagonizma partizanstvu in njegovega sodelovanja z Nemci, ki pa je vseskozi prežeto s stalnimi konflikti in pogajanji. Rupnik denimo ni hotel podpisati proglasa o ustanovitvi domobranstva, ker mu ga je vodja državnega propagandnega urada dr. Lapper temeljito spremenil in predelal. To je s stališča biti z ali proti okupatorju resda minorno, toda domobranska zgodovina kaže, kako ta organizacija ni bila le servilni aparatčik nemških oblasti, temveč je na vsakem koraku poskušala doseči vsak majhno koncesijo. Ob razvpiti prisegi domobrancev npr. pravico, da je cela Ljubljana izobešena s slovenskimi zastavami. Bagatela, a le dokler se ne spomnimo na drobne koncesije, ki jih je slovenska politika dobila od Beograda konec osemdesetih in še leta 1990, denimo s pravilom, da slovenski rekruti služijo le v Sloveniji, a še vedno pod poveljstvom JNA častnikov.

Delo je polno tudi drobnih detajlov, a la dekan Škulj, ki je na zborovanju dolenjskih kmetov 3.2.1944 zaprosil Hitlerja, da ustvari slovensko državo, njegova SLS pa je bila tako ogorčena, da ga je takoj izključila iz ožjega vodstva.

Ker se avtor sklicuje tudi na nemške vire, beleži oceno nemškega svetovalca Doujaka, kako so bili slovenski (domobranski) propagandisti izredno dejavni in iznajdljivi, saj so izrabili vsako priložnost za negovanje ideje o združitvi vseh Slovencev. Izkoriščali so celo govore koroškega gauleiterja Rainerja, ki so bili naklonjeni pravicam narodov v Evropi ter so to takoj prenašali na položaj Slovencev. Zato je nacistična propaganda zavirala objavo govorov lastnega upravnega voditelja!

Če smo doslej poznali domobranstvo le kot stigmatizirano obliko izdajstva, ga lahko zdaj prebiramo v obliki neobtožujočega zgodovinskega prikaza.