Bernard Nežmah

14. 3. 2004  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Knjiga

France Balantič: V ognju groze plapolam

Nova revija, Ljubljana 2003

Trojna izdaja: faksimile avtorjevih rokopisov, reprint izdaje iz 1944 in študija Franceta Pibernika.

France Balantič (1921-1943) je pesnik, katerega besede so imele največji vpliv v drugi polovice slovenskega dvajsetega stoletja. Po leta 1945 so njegove poezije umaknili iz vseh knjižnic, ko ga je konec petdesetih literarni zgodovinar Anton Slodnjak omenil v svojem pregledu slovenske literature, so ga vrgli z univerze, leta 1966 je DZS natiskala izbor njegovih pesmi v knjigi Muževna steblika, naokrog je poslala že prve obvezne izvode, potem pa se je vrh komunistične partije drugače odločil in knjigo so poslali v uničenje v papirnico Vevče.

Zakaj? - Pesnik je l. 1943 ob partizanskem napadu zgorel v postojanki na Grahovem. Umrl je kot domobranski častnik. In postal ikona kulturnega odpora proti komunistični revoluciji, leto po smrti mu je Tine Debeljak izdal knjigo pesmi, v njegovo čast so med vojno prirejali recitale, pesniške večere in po njem imenovali literarne nagrade.

Ko bi se zgodovina obrnila drugače in bi denimo l. 1945 vkorakali v Ljubljano Angleži, ki bi povrnili sistem parlamentarne demokracije, bi bil Balantič predstavljen kot dragulj slovenske lirike.

Kakšne pesmi je koval? - Imenovali so ga pesnika ognja, pepela in smrti. Če francoski šansonjer Jacques Brel opeva obešenjaško smrt v Le moribondu, ko bi njegove ljubice plesale in rajale na njegovem grobu, Balantič ustvarja odnos s smrtjo samo: Nimam duše več, telo so divje rože mi preklile ... Nič več moja kri ni slana in prhnim kot mrtva stebla. Namesto ljubici poje smrti: "Divje pleše v okno nasmejanem, naj le pred mrakom žejnih ust trepeče in mi v obraz svetlobo vso razmeče, samo da čutim dih po vsem ožganem. Zdaj pridi smrt, odvrgel sem orožje." In sladostrastje najde v svojem koncu: "Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!"

Mladenič krhkega zdravja, ki je bil l. 1942 interniran v italijanskem Gonarsu, lirična duša brez bojevitosti, je po izpustitvi iz italijanskega taborišča, odšel med vaške stražarje in potem domobrance, kjer je deloval kot uradnik na postojanki. Svojih stihov ni le živel, po njih je tudi umrl: pod partizanskem ognjem je dobesedno zgorel v obstreljevani stavbi.

Poezija kot substancialni odnos do bivanja.