Bernard Nežmah

16. 7. 2004  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Knjiga

Branko Gradišnik: Strogo zaupno po Siciliji

Cankarjeva založba, Ljubljana 2004

Novi žanr - družinski potopis.

To ni delo klasičnega potopisca, ki se klati mesece ali vsaj tedne po tuji deželi. Je sodobni prototip doživljanja sveta: 13 dni počitnic v obliki dnevnika in pred nami je že potopisna knjiga. Kdo ne bi šel na dopust, potem pa izdal knjigo, s katero si bi poplačal stroške in še lepo zaslužil? Izvirna potegavščina!??

Le dokler je ne pričnemo brati. Ime Branko Gradišnik pač ni več osebno ime, je trade-mark, torej garant, da bo tekst s tem podpisom pisan na kožo bralca in da bo stil spleten iz domislekov in samoironije.

V primerjavi z že legendarnim Strogo zaupno po Irski je tokratno delo počitniška paralela Skynner/Cleesovi psihološki uspešnici Družine in kako v njih preživeti. Avtor namreč rešuje nerešljivo: kako naj odrasel moški, mlada žena in dva otroka skupaj prebijejo dva tedna odkrivanj novih krajev in to tako, da bodo vsi prišli na svoj račun?

Običajno rešitev sicer najdemo v podobi počitniške agencije, ki pa ima v sebi usodni hendikep, da se človek iz individualca spremeni v ovčico, ki jo vodiči ženejo od ruševin do cerkva, od hotela do restavracije.

Namesto zanesljivosti in reda agencijskega turizma avtor slika svet anarhije, hipne iznajdljivosti, užitka v reševanju problemov, ko pravzaprav naenkrat ugotovimo, da je glavni čar v tem, da gredo stvari narobe. Zakaj prav to je humus idej; tako se v zagati, kako bi si ogledali antične razvaline, medtem ko vas otroci vlečejo proti sladoledarju, utrne ideja: "Otroci, pridite, vam bom pokazal razvaline pikapolonic iz 4. st. pred našim štetjem", ki potrebuje samo še iskrico domišljije, ki v kupu skalovja najde kaj, kar spominja na oko ali tipalke orjaške pikapolonice.

A v samem temelju je Branko Gradišnik vendarle zapisan osnovnemu credu velikih popotnikov - v tuji deželi govori jezik domačinov! Za to potrebo skonstruira inventivni postopek, s katerim detektira set angleških in slovenskih besed, ki jih po pravilih modifikacije spremeni v italijanske. Ne nastane sicer robotek, ki bi govoril pravilno italijansko, pač pa nova osebnost: pravo čudo za italijanske sogovorce, ki o njem ugibajo, če ne gre za predčasno upokojenega psihoanalitika iz ene severnih provinc.

Skratka, bogata knjiga, saj jo lahko beremo kot družinski vodnik za popotovanja, kot poletno humoresko, ali pa kot parodijo turistične industrije.