Bernard Nežmah

29. 7. 2004  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Knjiga

Vinko Moderndorfer: Druga soba

Litera, Maribor 2004, 4.480 SIT

Zbirka novelet.

Avtorju je uspelo - postal je stroj za pisanje literature. Vsako leto napiše vsaj eno, če ne dveh ali več knjig. Splošna posledica takšnega principa je kajpak ponavljanje prigod in identičnih situacij, toda za Moederndorferja to ne velja. Res da v zbirko vtkane po kakšno novelico, ki jo je objavil že kdaj poprej, a bralca vseeno razveseli s svežino. Išče namreč nove zorne kote, ki imajo blagodejni učinek, zakaj zgodbe se ne končujejo po predvidljivem scenariju.

Seveda tudi novosti ohranjajo istost: Moederndorfer svoje like zvesto pobira iz sveta obrobij. To so posebneži, a četudi niso, jim vdahne kakšno manijo ali bol, ki iz njih naredi heroičnost.

Če je značilnost njegovih daljših del, da odlično zgodbo pokonča konec, ki se dobesedno nasilno polasti zgodbe in jo zapelje po svoje, so novelete rešene te kompozicijske zagate. Človek je tod ujet v enem samem segmentu, skozi katerega nastaja njegov psihološki portret. Zato avtor nima težav z iskanjem velikih dogodkov: zadošča mala tatvina v trgovini, pogled na žensko, ki ima navado, da se z balkona stare mestne hiše zazre v prazno, ali pa tako navadna reč, kot je vest, da je nekdo umrl. Čeprav to ne pomeni, da sistematično odklanja velike teme; ko beremo njegov “Jezik na steni”, ga doživimo kot filmsko mojstrovino o času fašizma, ki odločno nadkrili “Kaplana Martina Čedermaca”.

Branje Moederndorferja je relaksirajoč pendant tudi za klasičnega časopisnega bralca. Namesto jare gospode družabnih kronik: biznismenov, lepotičk, direktorjev, politikov, popevkaric, artistov, športnih in medijskih zvezd, ki nastopajo na plitkem površkju glamurja, na odru novelet zakorakajo liki, ki jih časopisi ne bodo nikoli omenili. Novelete so zato malodane revolucionarna literatura, saj dokazujejo, da je vsako življenje, tudi brezposelne čistilke, vredno besed, pozornosti in empatije, skratka, da lahko doživi hommage kot tema leposlovja.

Za zgodovino literature sicer nič novega, zato pa toliko bolj za aktualistično slovensko mentaliteto.