Bernard Nežmah

23. 12. 2004  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Knjiga

Salvador Dali: Dnevnik genija

Tangram, Ljubljana 2004, 4.600 SIT

Dnevniški zapiski slavnega nadrealista iz let 1952-1963.

Tekst teče kot parafraza Dalijevega izreka: Edina razlika med menoj in norcem je ta, da jaz nisem nor. Vsebine pa so peripetije najbogatejšega nadrealista, ki je že daleč pred časom udejanil šok kot princip sodobne reklame. Dali je iskal meje realnosti, ki pa jih je presegal s pervertiranjem moralnosti. Bodisi, da je ustvarjal slike iz dreka, kar je zgrozilo celo skupino nadrealistov, bodisi, da je v tridesetih pripovedovalo tolstem Hitlerjevem mesu izpod naramnic, ki si ga je predstavljal kot božansko meso ženske.

A še bolj kot v nadrealizmu je v užival v realnosti, ki je bila tako neverjetno resnična, da ji niso verjeli. Nekoč sreča cineasta Rene Claira, kateri ga vpraša: kam pa kam? - Dali mu odvrne, da k papežu. Slednji mu v štosu naroči, da pozdravi svetega očeta. Naslednjič se srečata, ko Claire ravno prebira članek o avdienci Dalija pri papežu!

A Salvador ni salonski nadrealist, zakaj ruši realnost tudi na samem sebi. Ko odide na predavanje v pretesnih čevljih, kar ga spodbudi k bolj čustvenem govorništvu, ali pa trenutek, ko slika crknjeno ribo na način, da ima pred seboj zares zasmrajeno ribo, ki jo obletavajo muhe, ki se potem spravijo nanj, tako da ves popikan in oblegan od muh slika s histeričnimi zamahi čopiča.

Naslov dnevnik ni posebej ustrezen, zakaj vmes manjkajo po cela leta. V formi spominjanj je podoben knjigi nekdanjega prijatelja in tekmeca Luisa Bonuela Moj poslednji vzdih, s katero pa režiser Bonuel slikarja Dalija krepko prekosi v pisateljevanju. Za izjemno knjigo pač niso dovolj le prebliski nadrealističnih norosti.