Bernard Nežmah

27. 2. 2005  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Knjiga

Simon Lenarčič: Popravopis

Samozaložba, Ljubljana 2004, 5.555 SIT

Skoraj 500 strani popravkov Slovenskega pravopisa (2001).

Pod okriljem slovenske akademije desetine jezikoslovcev skrbno leta in leta snuje in izdeluje 1.800 strani orjaško knjigo vseh knjige, potem pa se najde kritik, ki ne napiše samo seznam glavnih kiksov, ampak izda kar celo knjigo. - ????????

Pravi užitek je slediti piščevemu pikolovstvu, ki mu uspeva Pravopis 2001 pobijati kar s Pravopisom 2001, ko denimo najde, da v uvodu kot najbolj pravilnega postavi pridevnik medvoški, v slovarskem delu pa medvodski, pri čemer svoje pomisleke bogato argumentira tako z imeni krajevnih ulic kot z analizo uporabe pridevnikov v časniku "Delo".

Samo delo je napisano kot poglobljena študija, ki v polemiki predstavi široko plato pravil in načel, po katerih mislimo in uporabljamo materni jezik. Je hkrati korektiv k Pravopisu 2001 in študijsko gradivo, ki prikazuje, kakšen užitek je lahko sam akt premišljevanja o pravopisju.

Toda dimenzije knjige se s tem ne izčrpajo, posredno namreč zastavlja neprijetno vprašanje: kaj je počela množice jezikoslovcev z najvišjimi znanstvenimi nazivi, če je za njimi za celo knjigo popravkov?

No, zadeva je v resnici še hujša. Ni problem v tem, da bi bili Pravopisovi jezikoslovci nekompetentni, temveč v mnoštvo pravil in ozirov, se pravi v serijah izjem, ki napeljujejo na najrazličnejše rabe. Kar za same lingviste niti ni usodno, pač pa za govorce slovenščine, ki začutijo v sebi to nemoč, ko sami po svojem jezikovnem čutu marsikdaj sploh ne znajo več presojati kaj in kako.

Zato Popravopis posredno zastavlja še bolj krucialno vprašanje: ali imeti ljudstvo govorcev, ki je iz dneva v dan bolj nebogljeno pred pravopisnimi pravili, ali pa na novo napisati moderni pravopis, ki bi poenostavil število pravil?