Bernard Nežmah

8. 12. 2005  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Knjiga

France Bezlaj: Etimološki slovar slovenskega jezika Š-Ž

ZRC SAZU, Ljubljana 2005, 14.960 SIT

Po 28 letih od objave prve knjige je veliki projekt v štirih knjigah končan; peti zvezek bo prinesel samo še besedna kazala.

Dejstvo, ki v resnici ni tako samoumevno. Ko je vmes umrl avtor prof. Bezlaj (1910-1993), je namreč že kazalo, da ostane torzo, potem pa sta izdajo prevzela njegova učenca Metka Furlan in Marko Snoj in dopisala manjkajoča gesla.

Slovar torej, ki je znanstveno delo in kot tak namenjen ekspertom: slavistom, etimologom, semantikom, etnologom, sociologom, filozofom, antropologom. A tudi bralcem, ki so zvedavi, ki jih zanimajo slovenske besede kot take. Bezlajev slovar ni omejen le na knjižni jezik, v njem domujejo tudi narečne besede in celo te, ki so že izumrle, a so potencialno še vedno žive - zadošča pač, da jih kdo spet uporabi. Denimo šeprun "pastirski plašč iz ličje", ščuva "ozka pot med hišami ali v hrib" ali vek v pomenu "moč, krepost".

Princip iskanja izvora besed poteka prek široke kulturne zgodovine. Vzemimo besedico šalotka, ki ji slovar poišče paralele v drugih slovanskih jezikih, nakar jo avtor pojasni kot izposojenko iz nemškega Schalotte, vendar pa se tu ne ustavi, zakaj sledi ji k francoski besedici echalote, ki je prišla iz latinščine, kar nas pripelje do začetka, do mesta Ascalon v Palestini, kjer so gojili čebulico, ki ji danes rečemo šalotka. Če pa pogledamo besedo troha oz. trohica, ugotovimo, da je izjemno trdovratna med slovenski govorci, zakaj avtor jo neposredno pripelje do praslovanskega izraza trocha v pomenu" drobec". Pravo peripetijo je doživela špinača, ki je v sl. prešla iz it. spinace, tja pa iz stare francoščine, ki jo je prevzela iz španščine, ta iz arabščine in slednja iz perzijskega izraza aespaenach.

Čeravno slovar razlaga pomensko in glasovno zgodovino besed, je njegova moč tudi v priznanju, da obstajajo nedoumljivi fenomeni, kot v primeru, ko navede besedo, ki ji ne zna najti izvora. Šalobarda označuje "nezanesljivega, omahljivega človeka", pri čemer prof. Bezlaj navede sicer nekatere zapisane razlage, ki pa jih sam zavrže, ko suvereno zapiše, da je njen izvor - nejasen.

Skratka, temeljno delo slovenskega jezikoslovja, ki bralca zapelje na pot arheologije jezika.