Max Modic

14. 6. 2006  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Knjiga

Zoran Smiljanić, Marijan Pušavec: Meksikajnarji - prvi del: Miramar

Umco, Ljubljana, 2006, 3900 SIT

Zoran Smiljanić

Zoran Smiljanić
© Borut Krajnc

Ker ne najdem več stripov, ki bi me zasvojili kot zgodnje epizode Dylana Doga, vsrkali kot prvi albumi Jeremiaha, omamili kot Corto Maltese, fascinirali kot Giraudov Blueberry ter zadeli kot epski somrak superherojev z naslovom Watchmen, in ker sem prestar za subtilno poetiko Zagorja ali Komandanta Marka, stripov ne berem več. Raje prebiram knjige o stripu, ena zadnjih je bila Sto mu jelenskih rogova! lucidnega hrvaškega publicista in stripofila Ivice Ivaniševića, ki pod sloganom "No one gets out of childhood alive", se pravi iz mladosti nihče ne pride živ, brezhibno analizira najlepša leta naših stripovskih ljubezni. Ivica omenja nekega ameriškega psihologa, ki je že pred začetkom druge svetovne vojne bajal, da lahko s stripom določamo socialni status bralcev. Stripovski zvežčič v rokah odraslega moškega naj bi v glavnem definiral slabo situiranega človeka delavskega porekla s skromno izobrazbo.

Šestdeset let kasneje se je slika precej spremenila. Stripalbum oziroma grafični roman ali roman v slikah v rokah odraslega moškega v brezoblični masi konzumentov v glavnem definira razmeroma premožnega, fakultetno izobraženega mladeniča iz višjih slojev družbe. Okej, pretiravam, a samo zato, da bi poudaril poanto. Stripe še berem. Spadam v elito zanesenjakov. Prvi dve Lavričevi Evropi sem denimo prebral že dvakrat, nadaljevanja tretje pa so vsak teden znova najtežje pričakovan segment domačega revialnega tiska. In v drugo sem vdihnil tudi prvi del Zoranovih Meksikajnarjev, naposled zbranih v albumski, director's cut izdaji, ki poleg zgodovinskih fotografij cesarske družine iz leta 1859 in zemljevida habsburške monarhije prinaša še šest uvodnih strani, ki v Mladini med julijem 2005 in letošnjim februarjem niso bile objavljene, nakazujejo pa, da je usoda že v otroštvu povezala glavna junaka avanturistične sage, bodočega mehiškega cesarja Maksimiljana in izmišljenega Slovenca Antona Brusa, ki je v drugi polovici 19. stoletja skupaj s približno štiristo rojaki zapustil skupno avstro-ogrsko domovino in odšel v Mehiko, da bi se kot plačanec boril na strani okupatorske vojske.

Miramar, ki mu gre zameriti edino to, da ni tiskan v trdi vezavi, je prvi od petih albumov te edinstvene stripovske sage, poimenovanih po ključnih zgodovinskih krajih, kjer se zgodba dogaja. Sledijo še Laibach, Vera Cruz, Sierra Madre in Queretaro, kjer se je odigralo sklepno dejanje mehiške drame. "Strip, ki bi moral nekoč soditi v korpus nepogrešljivih del nacionalne kulture," povzame Tomaž Lavrič. In jaz podpišem.

+ + + + +