Đurđa Strsoglavec

29. 6. 2006  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Knjiga

Vedrana Rudan: Črnci v Firencah

Goga, Novo mesto, 2006, 4650 SIT

© Rino Gropuzzo

Črnci v Firencah se zdijo logično zaokroženje romaneskne trilogije hrvaške novinarke, pisateljice in priložnostne provokatorke Vedrane Rudan. Zakoličila jo je s prvencem, romanom Uho, grlo, nož, gostim in mučnim monologom razkačene, razžaljene in ponižane ženske, ki nima dlake na jeziku, ki ji ni nič sveto, ki reče, kar misli (misli pa marsikaj in o marsičem, predvsem o tabuiziranih hrvaških temah), nadaljevala z romanom Ljubezen na zadnji pogled, v katerem šikanirana pripovedovalka razgrinja ozadje, ki jo je pripeljalo do odrešitve (v očeh družbe pa se temu reče zločin), in zaokrožila s Črnci v Firencah, romanom, ki je zastavljen precej bolj ambiciozno, vsaj kar zadeva pripovedno tehniko (prepleta se šest pripovednih glasov). Sicer pa imamo opraviti s prepoznavno pisavo Rudanove - precej na nož, ostro, nekompromisno, odkrito, robato, kosmato, mestoma vulgarno in dokaj mimetično slikanje življenja v tranzicijski Hrvaški, v domovini, "ki je igračka v rokah majhne skupine velikih razbojnikov".

Na skelet zgodbe, v kateri iz zornega kota zarodkov dvojčkov nastopajo nona (tj. njuna prababica), nonina hčerka (babica), nonina vnukinja (mama), brat nonine vnukinje (stric) in mož nonine hčerke (ded), so v obliki snemanih pripovedi (bojda za neko ameriško raziskavo, kot jim pojasni stric, dejansko pa se vse skupaj sprevrže v avtoterapijo) nanizani stališča, mnenja in odzivi na povojni hrvaški odnos do Srbov, kapitalizma, poseganja cerkve v sfero posvetnega življenja, globalizacije, merkantilizacije, ksenofobije, rasizma vsakršne vrste, zamolčevanja obremenilnih polpreteklih zgodovinskih dejstev itn., ki jih imajo protagonisti. Nona se je borila v 2. svetovni vojni (in kaj ima danes od tega?), ded se je boril v hrvaški domovinski vojni (iz katere se je vrnil s posttravmatskim sindromom), stric z dvema diplomama dela v izkoriščevalski kapitalistični firmi, babica hodi delat čez mejo, da bi vsi skupaj nekako preživeli, mama se je spečala s Srbom, ah!, zarodka pa ne vesta, ali sta na poti do življenja (ki na Hrvaškem tako ali tako ne prinaša nič dobrega, kot je moč slišati na televiziji) ali na poti, da končata v kremi proti celulitu. Ste dvignili obrvi? Ja, pač Vedrana Rudan par excellence.

Založba Goga ima lepo navado, da knjige opremi s spremno besedo. Za Črnce v Firencah jo je (kot tudi za prejšnja dva romana) napisala prevajalka Barica Smole. Med drugim je zapisala, da "gre pisateljici predvsem za resnico". Če kaj, se da resnica fino obračati. Ko Rudanova slika "svojo" resnico, da bi ošvrknila "njihovo", dela ravno to. V prepoznavnem slogu, ki gre (na Hrvaškem) enim neznosno na živce, drugim pa je neizmerno všeč.

+ + +