Đurđa Strsoglavec

25. 8. 2006  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Knjiga

Marko Vidojković: Kremplji

Tuma, Ljubljana, 2006, 3400 SIT

Marko Vidojković

Marko Vidojković

Mladi up srbske literarne scene Marko Vidojković (rojen 1975) se je s svojim petim romanom, Kremplji, dokončno zavihtel na vrh vseh srbskih lestvic najbolj branih knjig in, kar ni kar tako, leta 2005 tudi na vrh lestvic najbolje prodajanih domačih knjig. Roman, ki ga držijo v krempljih beograjski protesti pozimi 1996/97 (tisti proti Miloševićevi volilni kraji in tisti proti demonstracijam v voždovo podporo), je izšel oktobra 2004 in do maja 2005 doživel pet izdaj. Ter se med drugim ovenčal z literarno nagrado zlati bestseler 2004.

Kremplji, ki tematizirajo obup(a)na prizadevanja beograjskih študentov, da bi vplivali na Miloševićevo volilno krajo ter politiko nacionalne televizije in tiska, so moderna bajka. Princ je študent tretjega letnika prava, upornik z razlogom, ciničen, lačen, prezebel, nenehno potreben (trave in ženske, ne nujno v tem zaporedju), ogorčen in nikakor vdan v usodo, ki pred bralcem razgrinja svojo in zgodbo svojih someščanov, sodržavljanov. Njegovo orožje sta lopatka za sneg in goreča želja po spremembah, po strmoglavljenju trinoga. Princeska je nepremičninska agentka (tako vsaj pravi) Nada, usodna čudovita ženska brez trepalnic, ki kar naprej spreminja pričesko in zaradi katere pokajo žarnice. Hudobec - vemo. Ker pa se bajka dogaja v Beogradu pozimi 1996/97, se srečnega konca ne gre nadejati.

Dokumentaristični pripovedni postopek, ki bralca transparentno vodi po beograjskih ulicah in trgih, ploščadih, temačnih predmestnih zadnjih luknjah, bolnišnicah in predavalnicah pravne fakultete, koder pač hodi prvoosebni pripovedovalec, prekinjajo iracionalne sekvence z Nado, ki pozna prihodnost (ta je le malo lepša od protestne sedanjosti), se nenadoma pojavi na kakem mestu, bere misli in kot nekakšen angel usode bedi nad pripovedovalcem. "Kdaj bom umrl?" "Kaj te briga." "Bo Milošević priznal poraz na lokalnih volitvah?" "Bo." "Kdaj ga bomo vrgli z oblasti?" "Leta 2000, oktobra." "Kaj? Ne zajebavaj!" "Leta 2000, oktobra." "Kdaj bom dobil potni list?" "Leta 2002, maja." Pripovedovalec, utrujen in izmučen od protestne hoje, slabe ali nikakršne hrane, slabih ali nikakršnih perspektiv, nepojasnjenih krvavitev in nenehno prežečega strahu pred nečim grozljivim, naj bi v Nadi našel utelešenje nade, upanja, ona pa v njem potrditev, da se da premagati tudi usoda. "Šele ko sem na televiziji videla, kako pretepaš tistega kamermana, se mi je posvetilo, kdo si. Šele tedaj sem videla, da si ti tisti, moja največja ljubezen. Ti si edini, ki lahko spremeni, kar je usojeno."

Kljub nič kaj veseli temi je v Krempljih tudi veliko veselja, "škoda le, da v Srbiji vsako veselje kratko traja, da se v Srbiji vsako veselje ponavadi sklene s pokolom".

+ + + +