Mateja Hrastar

14. 11. 2006  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Knjiga

Tahar Ben Jelloun: Ta slepeča odsotnost svetlobe

Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, Ljubljana, 2006, 5900 SIT

Tahar Ben Jelloun

Tahar Ben Jelloun

Tahar Ben Jelloun je najslavnejši Maročan v Franciji. Nedvomno prvo pero magrebske literature. Dobitnik vseh mogočih literarnih nagrad z goncourtom vred in že nekaj let med nominiranci za Nobelovo nagrado. Jelloun je tudi prominenten esejist, kolumnist Le Monda, na neki način glasnik vseh magrebskih priseljencev v Franciji.

Njegove knjige segajo od otroške knjižice Kako sem hčerki razložil rasizem? prek romanov Otrok v pesku in Sveta noč, ki razgrinjata zgodbo ženske, ki jo družina sili, da se izdaja za moškega, do zadnjega romana, ki govori o maroškem homoseksualcu.

Ta slepeča odsotnost svetlobe pa je njegovo najbolj razvpito delo. Tudi zato, ker je ob izidu povzročilo številne polemike. Jelloun je triurni intervju z bivšim zapornikom Azizom Binebinom spremenil v zgodbo o nečloveški krutosti in neverjetni volji do preživetja. Binebine je bil eden izmed 58 vojakov, ki so jih leta 1971 zaradi sodelovanja v neuspelem puču proti kralju Hasanu II. zaprli v podzemno ječo, v jame, velike pet kvadratov in visoke 1,7 metra. Brez svetlobe. Zapor je ostal skrit vse do leta 1991, ko so zaradi pritiska mednarodne javnosti izpustili 28 preživelih zapornikov. Ob izidu leta 2001 je knjiga sprožila burne odzive. Ne le zaradi šokantne zgodbe, tudi zaradi tega, ker je Aziz Binebine izjavil, da ga je pisatelj izkoristil, da je izsilil dovoljenje za objavo romana z njegovo zgodbo. Ahmed Marzouki, tudi preživeli iz zapora, ki je leto pred Jellounovim romanom izdal spomine o letih v temnici, je pisatelju najbolj zameril to, da se takrat, ko so bili zaprti, ni boril zanje: "Tazmamart je ocean bede in temačnosti. Ni prav, da lahko vsak govori o tem in s tem še zasluži." Francoski in maroški mediji so se obrnili proti avtorju, v Maroku so celo pozivali k bojkotu knjige. Morebiti je res čudno, da knjige ni podpisal Aziz, konec koncev je tudi pisana kot prvoosebna izpoved. Jelloun se je zagovarjal, da ga je Azizov brat prosil, naj napiše zgodbo o zaporu. Na obtožbe, da se v času diktature Hasana II. ni boril za izpustitev zapornikov, pa je odgovoril: "Bil sem tak kot vsi Maročani - strah me je bilo." No, Jelloun od leta 1971 živi v Parizu.

Ne glede na obtožbe je Ta slepeča odsotnost svetlobe pretresljiva knjiga. Že sama ideja, da je nekdo zmožen ljudi dobesedno zakopati pod zemljo, je tako nečloveška, da šokira. Jelloun je v pripovedi dosledno linearen, brez zanj sicer značilnega arabskega magičnega realizma. Surova pripoved je tu dovolj. Metulj je ob tej knjigi pravljica za lahko noč.

+ + + + +