Đurđa Strsoglavec

17. 6. 2007  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Knjiga

Andrej Nikolaidis: Mimesis

Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana, 2006, 19,00 €

Literarna drža nove črnogorske proze, kot imenuje literarna kritika pisce, ki so v zadnjem desetletju naredili bum v tamkajšnjem medijskem, kulturnem in literarnem prostoru, pomeni radikalno diskontinuiteto - kvalitativno, slogovno in motivno - v razmerju do večine prejšnje črnogorske literarne produkcije ter brezkompromisno ignoriranje ustaljene navezave na topose črnogorske literarne in kulturne dediščine. Eden najprepoznavnejših jeznih fantov današnje literarne Črne gore, čigar glas v različnih kolumnah odmeva tudi po drugih balkanskih deželah, je Andrej Nikolaidis, tisti našpičeni in ogorčeni sarajevsko-ulcinjski pisec, ki "mu pripada najprepoznavnejši glas generacije ter ga imajo bralci najbolj strastno radi in ga najhuje sovražijo", kot ga je označil neki drugi našpičeni in ogorčeni pisec, namreč srbski literarni (pa ne samo literarni) kritik Teofil Pančić, ki je prispeval spremno besedo k slovenskemu prevodu romana Mimesis.

Konstantin Teofilis, pripovedovalec, živi - no, bolj životari - v Ulcinju. Ko poštar nekega dne v njegovo zavestno izbrano izoliranost in umaknjenost prinese dve pismi, eno iz Bosne in drugo iz Nizozemske, se znajde pred najpomembnejšo odločitvijo v življenju. Prvo pismo pošiljajo sošolci, ki ga vabijo na deseto obletnico mature 7. maja ob 20.00 v Sarajevo, drugo pošilja njegovo dekle, ki trenutno živi v Amsterdamu in ki mu postavi ultimat: ali bo prišel v Amsterdam in se poročil z njo ali pa se ne bosta nikoli več videla. V pismu je tudi letalska vozovnica za let Sarajevo-Amsterdam, 7. maja ob 17.30. Teofilis odide v Sarajevo, prespi v babičinem stanovanju in se naslednji dan odloči, da bo ...

Ne, ne, ni tako preprosto. Mimesis ne ponuja odgovorov, zastavlja samo vprašanja. Težka, moralna, povezana z odgovornostjo za mračna devetdeseta leta, za nenadomestljivo izgubo dragocenih let celih generacij, za barbarstvo v imenu vzvišene nacionalne ideje, vprašanja o družbeni odgovornosti - navsezadnje. Nikolaidisov roman ni premočrtna ljubezenska zgodba z nepredvidljivim koncem, temveč diskurzivna mreža fragmentov o neznosnem stanju duha v okolju, od koder ni poti naprej - pot vodi samo nazaj -, kjer pravoslavje "smrdi kot kužna mrhovina vse do neba", kjer ne obstaja nič od tistega, česar ni v Njegoševem Gorskem vencu, tej Bibliji vsakega pravega Črnogorca, kjer je odsotna vsaka (zdrava) ambicija, kjer se da zdrav razum ohraniti samo z eskapizmom - Nikolaidisov pripovedovalec si za umik iz omenjenega izbere walkman ("Zastavljam si vprašanje: kaj je v središču mojega sveta? Umik?"). I see a Darkness, Heroes, Blood, Losing My Religion, Still Ill - to niso samo glasbene reference, to je dosledna mimetičnost. Hiperrealizem, ozaljšan z esejističnostjo. Nikolaidis pač.

+ + + +