Max Modic

18. 10. 2007  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Knjiga

Iztok Sitar: Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007

UMco, Ljubljana, 2007, 19,90 €

Iztok Sitar

Iztok Sitar

“Sicer pa sta bila strip in film že od rojstva večna tekmeca, ki pa vseeno nista mogla eden brez drugega in sta si ves čas izmenjevala (ali bolje rečeno kradla) ideje,” v uvodnem delu piše Iztok Sitar. Drži, v razvitem svetu se je film marsičesa naučil od stripa (in obratno), v slovenskem mikrokozmosu pa stvari niso tako linearne. Podobnost med slovenskim stripom in slovenskim filmom je v tem, da sta v okviru najkomunikativnejših medijskih form pogosto skrajno nekomunikativna, kar se navzven manifestira tako, da avtorji slovenskih stripov in filmov svoje izdelke hvalijo neprimerno bolj kot publika (in kritika), za katero naj bi konec koncev ustvarjali.

Razlika je v tem, da slovenski striparji to počnejo za svoj denar, domnevno genialnost slovenskih filmarjev pa neprostovoljno podpiramo vsi davkoplačevalci.

In še nekaj je. Zvok in gibanje, za katera je strip prikrajšan, sta film v razvitem svetu naredila privlačnejšega za širše množice, pri slovenskem filmu pa sta to dva poglavitna hendikepa. Ali drugače, čeprav je slovenski strip neprimerno bolj podoben stripu kot slovenski film filmu, zgodovino slednjega časti nebroj publikacij, znalcev in manifestacij, na temo slovenskega stripa pa do izida te knjige nismo premogli tako rekoč ničesar temeljito preglednega oziroma formalno reprezentativnega. In kdo bi bil primernejši za popis slovenske stripovske ustvarjalnosti od avtorja, ki si je upal zrisati neavtorizirano biografijo Boga in jo nato tudi izdati?

Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007 na velikem formatu prinaša več kot 160 strani poljudnega stripovskega branja, več kot 200 ilustracij, več kot 80 stripovskih ustvarjalcev s podrobnimi stripografijami - ter naslovnico, ki je delo srbskega avtorja, kar naj bi reflektiralo nadnacionalnost publikacije in bržčas tudi to, da smo bili slovenski stripoljubci od pamtiveka odvisni od srbo(hrvaškega) založništva.

Po abecedi knjiga pomeni striparje od Žige Aljaža do Mikija Živadinovića, kronološko pa stripe od Zamorčka Bu-ci-bu, prvega slovenskega stripa, ki je šel v nos Mussoliniju, do Strip Bumeranga, po tridesetih letih prve osrednje slovenske stripovske revije, ki na prostem časopisnem trgu že enajsti mesec bije krvavi boj za obstoj.

Skrajni čas je bil, da dobimo to knjigo. In kdo ve, ali bi jo sploh kdaj dobili, če bi se Iztokova ljubezen do slovenskega stripa omejila samo na ustvarjanje stripovskih tabel. V Zgodovini slovenskega stripa 1927-2007 najdemo tako rekoč vse, kar smo vedno želeli vedeti o slovenskem stripu, pa nismo imeli kje najti. Nekaj je Iztok vseeno pozabil. Pozabil je posebej poudariti tisto, kar bo ljubitelj stripovskega izraza v knjigi tako ali tako opazil: če bi v slovenski strip in njegove avtorje vložili toliko sredstev, kot smo jih zmetali v slovenski film, bi že zdavnaj postali spoštovana stripovska velesila.

* * * * *