John Kennedy Toole: Zarota bebcev

Založba Apokalipsa, Ljubljana, 2007, 27,00 €

Ignacij J. Reilly prezira vse, kar je ameriško: komercializem, denar, uspeh, popkulturo, delovni fanatizem, ameriški sen, napredek, film, TV in srednji razred, oh, pa tudi kontrakulturo šestdesetih, toda sam je videti kot Shrek z brki, s čipsom v ustih, s kocinami v ušesih in z zeleno lovsko kapo na glavi. Ignacij je edini, ki v šestdesetih ne uživa. Fatalist, ki čaka, da se šestdeseta končajo - in da se spet začne srednji vek.

John Kennedy Toole je naslov za sočni, satirični, epigramski roman Zarota bebcev pobral pri Jonathanu Swiftu, britanskem satiriku, avtorju Gulliverjevih potovanj, ki je nekoč zapisal: "Kadar se na svetu pojavi resnično velik duh, ga lahko prepoznaš po tem, da se bebci družno zarotijo proti njemu." In John Kennedy Toole je bil natanko to: velik duh, proti kateremu so se družno zarotili vsi bebci. Specifično: žrtev zarote bebcev je postala prav Zarota bebcev, ki jo je napisal v šestdesetih, ki jo je imel za mojstrovino in ki je potem ni hotela kupiti nobena založba. Toole se je sicer trudil, recimo pri založbi Simon & Schuster, toda ni ravno vztrajal, ampak je leta 1969 raje naredil samomor, prepričan, da je žrtev zarote.

Razvil je vse simptome paranoje (depresija, alkoholizem ipd.), toda obenem je anticipiral znano repliko Woodyja Allena: če si paranoik, še ne pomeni, da te res ne preganjajo. Kot se je namreč izkazalo, je imel Toole vendarle prav: Zarota bebcev je bila res mojstrovina. Ko so jo leta 1980 končno izdali, so jo pospremili s himnami in nagradili s Pulitzerjem. Hej, nekaj let kasneje so izdali celo Neonsko biblijo, ki jo je napisal pri šestnajstih.

+ + + + +