Bernard Nežmah

2. 2. 2008  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Knjiga

Bernhard Schlink: Vrnitev domov

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2007, 24,94 €

Novi roman avtorja znamenitega Bralca in knjige kratkih zgodb Ljubezenski pobegi.

Schlink ostaja mojster fabule, ko skozi časovne digresije ustvarja literarno realnost. Njegova tokratna tema je skrajni rob druge svetovne vojne. Švicarski pravnik se v zadnjih letih vojne odpravi v Nemčijo, od tam pa se nikoli več ne vrne. Pač, v podobi svojega sina, ki je razdvojen med bukoliko počitnic pri starih starših v Švici in trdega življenja z mamo samohranilko, ki nikoli ne obišče tasta in tašče niti ne spregovori besedice o izginulem možu.

Jasno, zastavek, ki v kriznem trenutku junakove odrasle dobe prebudi v njem iskanje očeta. Je padel kot nemški junak na fronti, je končal po dolgih letih v ujetništvu? A kje naj išče? Ni več žive duše, ki bi mu lahko kaj povedala.

Zdaj ravna tako kot Ingmar Bergman, ki je v Den goda viljan (1991) rekonstruiral življenje svojih staršev iz časa pred svojim rojstvom. Opira se na fotografije, pohištvo, na voljo ima celo zbirko cenenih romanov, ki so jih skrbno zbirali stari starši. Kako naj iz teh hieroglifov razbere skrivnost? - Ostane mu spomin na dedov odziv, ko mu je enega izmed romanov odnesel izpred rok in ga skril. Skratka, oklene se te knjige, romana o nemškem vojaku, ki pobegne iz ruskega ujetništva. A kaj je to? - Zgodba o očetovi usodi ali morda očetov roman? Junak se ne zbega, ravna racionalno in začne proučevati ta specifični žanr, išče osebe, ki živijo na ulicah, opisanih v knjigi, brska po arhivih. Banalnost zgodbe, ki ga spominja na grške mite, ga navdaja s sumom o avtentičnosti dogodkov.

Knjiga ni enoplastna forma detektivke, vseskozi jo naddoloča junakova sedanjost, psihološka samoanaliza njegovih razmerij z ženskami, skozi katere pravzaprav išče samega sebe. Razplet je zunaj sveta predvidljivosti, tako po finalnih dogodkih kot po pisateljevem odnosu do njih.

Roman, ki bralca v hipu ujame na svojo romaneskno pripoved in ga do konca več ne izpusti. Bralec se ob njem ne utrudi, nekdaj fatalno vez iz Bralca tu nadomesti subtilna refleksija.

Eno tistih del, ob katerih nismo samo estetski konzument, ki bi zgolj podoživljal pripoved; Schlinkov vpis je v tem, da nekaj junakovega samospraševanja prenese tudi v bralca.

+ + + + +