mxm

5. 12. 2002  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

Andrej Šifrer: Spremenite protokol

CD '02, ŠifCo/Dallas; distribucija: Dallas

Naj še tako stikam po domači estradi, težko najdem koga, ki bi se vsakič znova tako srčno in obenem s toliko obrtniške spretnosti vživljal v vlogo ljudskega godca, kot to počne Andrej Šifrer. In to v vlogo ljudskega godca, ki se mu ne ljubi časa čakati, da bi njegovi songi ponarodeli, zato jih najraje ponarodi kar sam. Res je, drek se dela iz muzikantov, ki na veselicah kombinirajo sonetne vence iz kvantaškega izrazoslovja in mokrocvetečih, volilnemu telesu ljubih rim, ampak Šifrerjevi ob vsaki priložnosti, bodisi na koncertu bodisi na nacionalnem radiu padejo kot ata na mamo. Kot nekdaj stihi Bore Čorbe, z za odtenek izrazitejšim ruralnim a-smo-s-hribov-al'-nismo svetoboljem. V bistvu popolnoma razumem nelagodje, ki ga tako imenovana kritična javnost občuti ob poslušanju Šifrerjevih pesmi; lahko jih sovražiš, lahko jih zaničuješ, lahko se ob njih delaš pameten, toda preslišati jih ne moreš, ker so - tudi po zaslugi vrhunske glasbene ekipe, ki jo zna gorenjski Jackson Browne strateško postrojiti na snemanju svojih albumov - hudičevo nalezljive. Tako da Barry Manilow, po katerem se imenuje sindrom, ko neke melodije ne moreš izbiti iz glave, v primerjavi s Šifkotom izpade čisti amater. Jebemti, Spremenite protokol debelih 79 minut naravnost prekipeva od takih pesmi (Jarčeva hruška, Naj nocoj se te napijem, Karneval, Slišim travo rast') med katerimi prednjači posrečen homonimičen prepev Dec ne more, s katerim je Šifko kolektivno podobo klenega Slovenca degnil na pravo mesto. Zato mnoge tako boli. Prav je, kar naj jih.

* * * *