JK

3. 10. 2003  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

Laibach: Wat

CD, Mute Records '03, distribucija Dallas

Seveda Laibachu po vseh teh letih molka, ko je od sebe dajal le reizdaje, ni težko strašiti gnilih, njegove težke sape nevajenih zahodnjakov, ki so, da je ironija večja, do njega dostikrat pribredli čez oponašalsko nesnago kalibra Rammstein in se jim glede na globalno stanje stvari s komoto maha pred nosom z "aktualnimi", celo "preroškimi", "apokaliptičnimi" besedili. Medtem ko se od Laibacha menda marsikomu sprehajajo mravljinci po hrbtu, pa smo bili v veliki dilemi, ali ne gre pri zadnjem ploščku podjetja s poljubnim članstvom, od katerega se že dolgo več ne pričakuje nevemkako pregnana muzika, temveč le zastopanje blagovne znamke in prodornost na tržišču, vendarle za samoparodijo ali cinično šalo.

Da Laibach ne misli niti malo resno, bi nas konec koncev lahko prepričala že kaka bebavo patetična štorija - denimo naslovna proklamacija WAT (We Are Time) - neverjetno pačenje, hropenje in sočni akcenti Milana Frasa ali nikoli bolj operetni vokalni aranžmaji tamladega Avsenika, ki dostikrat, najhuje pri coverju B Mašine, boleče spomnijo celo na šund, ki ga je s Clin Artom predložil Andrej Klinar. Čeprav bi si želeli, Laibach nič bolj ne gunca afen kakor jih gunca od vekomaj, WAT, v katerega je vpregel dolgoletnega ghostwriterja Iztoka Turka in, po receptu močni z močnimi, Umeka - ki je pred leti za revijo Groove izjavil, da opusa Laibacha sicer ne pozna, a da se mu zdi, da pri njem ni šlo toliko za muziko - ter polizal Siddharti, pa naj bi s sedaj modno navezavo na D.A.F. in berlinski tehno poskrbel za posodobitev Laibachovega podvozja, ki je ropotalo kot metal in gotika. Posodobitev - za ceno cenenega zvena. Se je torej nadejati, da bodo na Laibachovih seansah cepetali rajferji in se žvečile dude? Niti ne, ampak za zamočvirjeno electronic body music sta tudi izrazit vokal ter malo rutinerskega tehna več kot dosežek.

* *