JK

30. 9. 2005  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

Rinocerose: Schizophonia

CD, V2 '05

Če sta Francoza Rinocerose pred leti, še najmočneje tam okoli singla Le Mobiler, povzročala kurjo polt in nered na plesiščih s hudo zadrajvanim hibridom kitar in elektronike, lahko s svojim tretjim ploščkom povzročita le hemeroide. Kakor je kazno iz Schizophonije, na kateri je rolado med sabo povezanih viž nadomestil niz vokalnih predlogov za lestvice, sta Rinocerose iz krvnega obtoka izplaknila vsako sled dobrodelne kemije in se vrnila v osemdeseta, ko so na domačih ekranih vladali soft- in glam- metalci, preživeli novoromantiki, synth pop podjetja...

Na Schizophoniji tako ne manjka pevskih vložkov, kaj vložkov, celih arij, ki bodo spomnili na to ali ono iz zakladnice svetovnega mainstreama, zato pa je na njej le toliko elektronike kot na povprečnem "profesionalno" produciranem dratarskem albumu, medtem ko o idejni svežini ali o tem, kaj hočejo povedati vsi ti vokali, raje ne bi razglabljali. Na srečo - le okoli tričetrt ure dolga nebuloza kot kaže zelo utrujenih veteranov. Šodr.

+