David Verbuč

6. 11. 2006  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

Laibach: Volk

2006, Mute Records/Dallas

Novi Laibach

Novi Laibach
© Tina Winkhaus

Po sedmih letih ustvarjalnega zatišja se je Laibach pred tremi leti bučno vrnil z novim studijskim izdelkom WAT, neusmiljeno nabijajočo in apokaliptično ploščo, ki kot da bi oznanjala konec vsega, tudi Laibacha. Po treh letih turanja, promocij, drugih projektov, prejemanja titul in po okrepitvah in rošadah (pomladitvi) v postavi pa se Laibach reinkarniran oziroma preoblečen vrača z novo ploščo Volk, katere naslov se lahko bere v nemščini in slovenščini. Na njej so se fantje tokrat spravili na manj ospreden segment popularne kulture, na himne "vplivnih, agresivnih, imperialnih" držav, iz katerih so na sebi lasten način ustvarili štirinajst "kopij brez originalov" oziroma "novih originalov", nekakšnih antihimn, s čimer so opozorili tudi na podobnosti med njimi in njihove skupne značilnosti. In tako kot so iz različnih popularnih komadov v preteklosti izluščili in v njih osvetlili skrite, latentne ideološke tendence (pop industrije ...), tako sedaj brskajo po enem od elementov narodove miselnosti, ki lahko razkriva njihove prikrite (tudi nevarne) tendence, vodila in paradokse (nacionalizma, patriotizma, "boja za svobodo" ...). Vsaka skladba na albumu Volk nosi glasbene in tekstovne citate iz "originalov" (v narodnih jezikih), ki pa so večinoma v ozadju oziroma prepleteni z angleškimi avtorskimi besedili, komentarji in kritiko obravnavane države. Prevladujoč je angleški jezik, s čimer Laibach (tudi s citati v knjižici) ponovno obravnava temo globalnega kulturnega imperializma. Posebno mesto na albumu imata zadnji dve, pomensko najbolj "disonantni" skladbi, himna Vatikana (v celoti v latinščini), ki izraža nekakšno nedotakljivost in vzvišenost, ter himna države NSK, ki z mešanjem godbe na pihala in robotskega vokala vsebuje nekaj prvinskega zvočnega Laibachovega žara.

Album Volk je Laibach ustvaril skupaj z domačim elektropop duetom Silence, katerega delež je vokalno, instrumentalno, aranžersko, produkcijsko in avtorsko prepletajoče komplementaren Laibachovemu (album bi bilo na primer morda primerneje pripisati skupini Silebach). Strogo glasbeno je mogoče trditi, da so ustvarili odličen izdelek, ki alkimično staplja navidezno nezdružljiva glasbena izraza in zvoka ("ideologiji") obeh skupin. Na albumu prevladuje nekakšna pop senzibiliteta (jezik glasbenega totalitarizma), ki muzikalno monumentalizira lepoto glasbenih "ready-made" himn, iz ozadja pa se pritajeno pojavlja tipična hladna in odtujena zvočnost Laibacha (čeprav po moči in prisotnosti sodeč bolj za barvo in stilski dodatek). Kljub vsemu povedanemu oziroma dobri (ali kar odlični) konceptualni zasnovi in glasbeni izdelavi pa gre albumu Volk marsikaj poočitati. Po glasbeni plati je mogoče zaslutiti neke vrste larpulartizem, hkrati pa umanjka sama moč sicer prisotnih Laibachovih elementov odtujenosti, dvoumnosti, paradoksa, provokacije in disonance oziroma so ti izpeljani na ravni blage ironije in kritike izpetih tem.

+ + +