Bernard Nežmah

30. 9. 2005  |  Mladina 39  | 

Novinarstvo po referendumu

Čas za samopremislek

© Tomo Lavrič

Zadnji teden pred referendumom je prinesel sliko razkola med novinarji. Potem ko se je predsednik Društva novinarjev (DNS) s svojimi nastopi na teve soočenjih nonšalantno uvrstil med nasprotnike zakona, se je na formirala skupina 25 novinarjev, ki se je z javnim pismom distancirala in sporočila javnosti, da stališča, ki jih predsednik predstavlja, niso njihova. Ekspresni odgovor upravnega odbora DNS je bil kajpak birokratski, češ vodstveni organi smo dali legitimiteto predsedniku, da govori v imenu društva. Stvar je torej čista. Res?

Novinarji na Slovenskem do tega vprašanja nismo imeli enotnih stališč, zato bi bilo pričakovati, da organizacijski vrh upošteva to disperznost in je vsaj v času kampanje zadržan. Ker pa je predsednik brez zadržkov agitiral proti zakonu, je seveda povzročil vprašanje: kako lahko tako decidirano nastopa v stanovskem imenu novinarjev?

Argument, da nekateri protestniki niso člani društva, je licemerski, zakaj novinarsko častno razsodišče presoja vse pritožbe, ne glede, ali je novinar član društva ali ne. Če se torej v primeru kršenja novinarske etike postavi kot glasnika cele profesije, velja enako ob nastopih predsednika društva v političnem spopadu med vlado, ki je sprejela razvpiti zakon in opozicijskim dvojčkom LDS-SD, ki je dala zakon na referendum.

Reč spominja ne evforijo nekdanjega predsednika DNS Branka Maksimoviča, ko je po objavi zmage Milana Kučana na predsedniških volitvah 1997, v "Cankarjevem domu" vzklikal: zmagali smo!

Če velja, da je DNS primerek civilne družbe, potem smo pri zlorabi, kadar predsednik civilnodružbene institucije v javnosti nastopa s stališči, ki so v nasprotju s pogledi dela članstva.

To preprosto pomeni, da mit o civilni družbi kot višji stopnji demokracije ne vzdrži, saj se v ničemer ne razlikuje od principa parlamenta, kjer večina sprejema zakone navzlic nasprotovanju opozicije.

Ko se torej predsednik DNS profilira kot akter referendumske kampanje, spolitizira društvo v prid ene izmed politik. Dokler organizira razprave v okviru društva, odpira prostor diskusij in polemik, in nobene potrebe ni, da se društvo kot celota vključi v politični spopad pod eno politično zastavo. Zakaj s tem postavi politični interes pred civilnodružbenega in znotraj novinarskih vrst povzroči cehovski razkol. Demokratična pravica novinarja kot vsakega državljana je biti naklonjen zakonu kot biti proti njemu.

Navsezadnje tudi meniti, da zakon o RTVS uvaja mehki despotizem, vendar pa v isti sapi ne gre jemati pravice do drugačnega mnenja.

A fiasco DNS nima kaj dosti z medijsko demokracijo. Konec koncev v osemdesetih, ko smo novinarji, uredniki in žurnalisti "obrobnih" medijev bili boj zoper partijsko hegemonijo in za svobodo izražanja, je bilo tedanje DNS le civilni aparat partije, zoper katerega je skupina okoli Mance Košir in Vinka Vasleta poskušala organizirati alternativno novinarsko društvo.

Zadnji teden pred referendumom je pravzaprav pokazal, v čem je moč televizije. Tako nacionalke kot POP TV, ki sta predstavila svoje polemične oddaje kot spektakel, v katerem se pred gledalci soočajo protagonisti političnega spopada.

Najboljša oddaja so bila Slakova Trenja, katerih značilnost je osrednji lik televizijskega novinarja, ki ne deluje kot semafor, ki daje besedo zdaj enim zdaj drugim, ampak kot suvereni voditelj, pri katerem gostujejo in ki gostom ne jemlje besede kot medijski oblastnik, ampak kot poznavalec problematike, ki tako politike zaustavlja s podvprašanji in od njih zahteva odgovore.

Skratka, lik odločnega voditelja, ki ni v zadregi pred gosti, saj ga njegov štab temeljito pripravi na tematiko, je princip, ki naredi iz televizije polje, na katerem politiki gostujejo, se pritožujejo, ker jih ne pustijo prosto govoriti, so torej prisiljeni nastopati pod taktirko novinarja.

Tu je ključni problem nacionalke, ki svojo nekdanjo zvezdo gleda na konkurenčni POP TV. Zakaj torej RTVS ne sledi istemu principu dominantnih voditeljev? Ki ga pač lahko zaznamo tudi prek satelitskih programov nemških, angleških, ameriških etc. oddaj.

Na predsedniških volitvah 2002 je takšen slog uprizorila Janja Koren, ko se je soočila s kandidatom Francetom Arharjem. Toda takoj po koncu nastopa so začeli deževati pritiski in zgroženosti, kako da se tako ne dela oddaj. Vodstvo RTVS je voditeljico sicer branilo, toda naslednja kandidata: premier Janez Drnovšek, njegova tekmica Barbara Brezigar sta dobila odločno bolj zadržane spraševalce.

Zakaj ta preobrat? - Ker so takrat največje stranke za hip pozabile na svoje razlike in nastopile družno, da je tak način nesprejemljiv princip. SLS je bila zaradi Arharjeve usode jezna, LDS in SDS pa sta bile z mislimi pri svojih kandidatih. Pred 3 leti ni bilo niti glasu o sodobni temi avtonomije in svobodnega novinarstva.

Skratka, demokracija, ki jo ustvarja novinarstvo, ne izvira iz naklonjenosti političnih strank, ne iz bruseljskih pisarn, ampak iz profesionalne suverenosti novinarjev in urednikov.