Bogdan Lešnik

30. 9. 2005  |  Mladina 39  | 

Kapitalisti brez denarja

Priložnostni esejček iz politične ekonomije

Ste kdaj opazili, da se kdo do vas obnaša prijateljsko samo, kadar kaj potrebuje od vas? Ali, še huje, doživeli, da se vaši dovčerajšnji prijatelji obnašajo, kakor da vas ni?

Nato si izdelate vse mogoče teorije, zakaj je tako, vendar jih ne morete preveriti, ker si zdaj z njimi niste več dovolj blizu, da bi jih vprašali kaj tako osebnega. Lahko pa tudi nimate dovolj poguma, da bi slišali odgovor, in se še pred seboj delate, da vas pravzaprav ne zanima. Če pa vendarle tvegate in vprašate, vam odgovorijo, da se motite, ker se ne obnašajo nič drugače kakor prej, ali da je to le zato, ker so trenutno strašno zaposleni, ali da ste se spremenili vi in ne oni. Lahko celo dobite vse tri odgovore drugega za drugim, tako kakor v Freudovi šali o preluknjanem kotliču.

To ni prav nič izjemna izkušnja. Najbrž se sami v obrnjeni situaciji obnašamo podobno. Nekateri pravijo, da je taka pač ekonomija naših odnosov - da je odnos kakor investicija, pri kateri vsakič znova presodimo, ali se splača. V nekatere smo seveda prisiljeni, a ti se "splačajo" po definiciji.

Tako vzpostavljeni mreži odnosov nekateri družbeni teoretiki rečejo "socialni kapital". Izraz je uveljavil Pierre Bourdieu, zlasti dobro pa se je prijel - kje drugje - v ZDA.

Zdaj se torej zdi, da je klasični, po Bourdieuju "ekonomski" kapital sicer prva, a ne edina oblika kapitala. Seveda so takoj opazili tudi razlike. Pomembnejša med njimi naj bi bila ta, da se ekonomski kapital troši s porabo, socialni pa z neporabo; če porabimo denar, ga nimamo več, svoje socialne prednosti pa zapravimo, če jih ne porabimo. Čeprav naj bi to opažanje dokazovalo, da je "socialni kapital" le analogija, je v resnici že ujeto vanjo, saj predpostavlja enake operacije.

Bourdieu govori tudi o "kulturnem kapitalu". Tako poimenuje realnost, ki jo pozna vsaka vzgojiteljica - da imajo otroci z boljšim "kulturnim zaledjem", se pravi, ki jih starši spodbujajo, jim omogočijo pridobiti dodatna znanja in spretnosti, jih opremijo z viri itn., v splošnem boljši šolski uspeh, in če upoštevamo še, da jih vpišejo v boljše šole, jim preskrbijo dobre zveze itn., imajo tudi več možnosti za uspeh v življenju. Ta "kapital" je posebna oblika socialnega, ki ga starši prenašajo na svoje otroke, podobno kakor jim zapuščajo svoje imetje. Da je ta "dediščina" povezana z razrednim statusom, ni dvoma, tako da obstaja tudi povezava z "ekonomskim" kapitalom. Toda zveza ni enostavna. Kdor ima kapital, ima tudi vse drugo, je zapisal Marx, saj si lahko vse kupi. "Socialni" in "kulturni" kapital torej prideta prav onim, ki nimajo "ekonomskega", vendar so socialno in kulturno "opremljeni", to pa je zlasti srednji razred. Z drugimi besedami, koncepta "socialnega" in "kulturnega" kapitala rabita kot nadomestek ali tolažba za pripadnike nižjih razredov, da so vsaj v nečem primerljivi s kapitalisti.

Zanimivo je, da nihče (razen včasih publicistov) ne govori o "političnem kapitalu", čeprav bi ga lahko razlikovali od "socialnega" in "kulturnega". Oba namreč obljubljata zgolj kvalitetnejše preživetje, prvi pa oblast ali moč, ki vsaj teoretično že vključuje kvalitetnejše preživetje. Prvi vložek je enak, a na političnem prizorišču ne zadostuje, da imam pomembne prijatelje in dobra poznanstva; biti moram poznan in priljubljen med ljudmi, ki jih ne poznam. To mi nalaga konjunkturne besede in ciljno ravnanje. Ni tako pomembno, ali imam prav (ali mi bo to priznano ali ne, je tako ali tako odvisno od okoliščin izrekanja in skladnosti izrečenega s tistim, kar občinstvo že ve ali misli, da ve); pomembnejše je, da ljudje to verjamejo in "kupijo", vzamejo za svoje, podobno kakor kupujejo uspešnice množične kulture. Po analogiji tako tudi z uspešnim političnim delovanjem nabiram neke vrste "kapital".

Nedvomno upravičeno govorimo o socialni ekonomiji ali ekonomiji odnosov. Toda že to je analogija; pravilneje bi bilo reči, da poskušamo razumeti družbeno reprodukcijo s stališča menjave. Kadar v tej zvezi govorimo o vložkih in iztržkih, investicijah in presežkih, je to metaforična govorica. Če se nam tu prikazuje kakšen "kapital", to ni zato, kar bi lahko računovodsko natančno popisali vrednost svoje socialne mreže (ravno narobe), temveč zato, ker bi radi poimenovali ta osebni "socialni potencial" kot celoto, in poimenujemo ga, kakor vemo in znamo - v izrazju kapitalistične ekonomije, kot zasebno lastnino.

Pojmu "kapital" v tej zvezi se ne upiramo zato, ker bi dvomili o realnosti opažanj, na katerih ga utemeljujejo, niti zato, ker bi dvomili, da je postal kapital merilo vseh vrednosti, ki nam lahko pridejo na misel. Toda to še ni razlog za enačaj. Kako pa je to potem v družbah, ki niso kapitalistične? Večina sveta je resda podrejena kapitalu. Marsikdaj niti ne vemo, da smo mu podrejeni, zlasti ne, ko vstopamo v odnose, in celo, ko oblikujemo predstave in sestavljamo pojme. Torej nemara tudi, ko mislimo, da se mu upiramo. Obstajajo pa tudi drugačni primeri. O ljudski republiki Kitajski in islamski republiki Iran ni mogoče reči, da sta kapitalistični državi, čeprav se nedvomno gresta kapitalizem. Navkljub globalizaciji še vedno najdemo tudi otoke drugačnih ekonomij. Ampak poglejmo v preteklost. Moramo za predkapitalistične družbe reči, da niso poznale socialne ekonomije? To bi bilo absurdno. Ali pa moramo reči, da so proizvajale tovrstni "kapital", še preden lahko govorimo o "ekonomskem" kapitalu? To bi bilo nezgodovinsko.

V resnici torej niso odkrili nobene nove "vrste kapitala", temveč so vzeli kapitalske odnose kot model, s katerim pojasnjujejo socialno ekonomijo. Pravzaprav so napravili že korak naprej od zgolj razlage - sprejeli so jih kot model socialne ekonomije in v skladu s tem razvili pojem in prakso "upravljanja z odnosi". Tako so povzdignili nekaj, kar je bila v izhodišču le približna analogija, v orodje vladanja in krepitve sistema.