Jure Aleksič

14. 11. 2006  |  Mladina 46  |  Kultura

Od Satansofta do lego kravice

Jonas Ž - od kralja bolšjaka prek trinajstih viktorjev do zrele dobe

Jonas Žnidaršič

Jonas Žnidaršič
© Matjaž Tančič

Dosedanji zenit njegove slave so bili najbrž tisti zadnji viktorji, ko je bilo videti, kot da hodi naokrog oblečen v gromozanski magnet, na katerega so se kipci limali sami od sebe, čeprav so bili njegovi dnevi Milijonarja že nepreklicno za njim. Takrat se je na odru - v epicentru tistega estradnega smrada, ki mu je v svojem blogu nedavno zabrusil: "Zapri gobec in raje pičko pokaži, če ne znaš niti pet niti plesat!" - v mikrofon hecal o tem, kako sta s fotrom ondan pohala in kvantala, da Boštjan Romih bolje zgleda in manj pomaga. V trenutku, ko je zacementiral svojo epikuro na samem vrhu prehranjevalne verige slovenskega medijskega zverinjaka - ko bi velika velika večina drugih preprosto vklopila avtopilota in iz leta v leto unovčevala dividende transformacije v Inštitucijo - je bilo videti, kot da se je Jonas sklenil samoukiniti. Namesto vročega stola anonimnost domačih štirih sten; namesto tedenskih kresov adulacije občasna notička v kaki rumeni cunji, ponavadi pospremljena z zanemarjeno, porejeno in namrgodeno paparazzi fotografijo.

"Pridi do mene, pa toplo se obleci - bomo zakurili en ogenj tamle na dvorišču," me je za potrebe tega profila povabil po telefonu, potem ko se je v zadnjem trenutku odločil, da čez praznike ne bo šel na morje. Množina, ki jo je bil uporabil, me je naredila za naprstnik živčnega - da ne gre morda za megalomana, ki se bo dejansko pustil intervjuvati pred izbrano gručo svojcev in prijateljev ...? A v vrtni uti sva se v soboto od osme zvečer do polnoči ob kaminčku grela samo midva. Na osemkotni leseni mizi - prvi pravi mizi za poker, ki jo je kdaj imel - je ob mojem prihodu stala takrat še precej polna plastenka prepečenice, ob njej pa laptop, ki je predvajal film z Umo Thurman. "Korvetici in motociklom je pa kar malce tesno tamle v drvarnici," je bila ena prvih reči, ki sem mu jih rekel, na kar je samo odsotno odmahnil: "Ne, ne, korveto sem že zdavnaj prodal. Tisto tam je britanski lotus."

Sprejel me je razmršen, v starem puloverju in resnično umazanih kavbojkah, kar je vedno dober znak. Stvar, ki sem jo opazil najprej, je bila, kako redko me je gledal v oči, in sicer res samo, kolikor je bilo nujno, da ne bi izpadlo res neotesano. Prve pol ure je itak sedel bolj mlačen in sam zase, maltene pravokotno name, povsem druga pesem pa je bila, kadar je bilo treba zaigrati kak prizor iz lastne življenjske zgodbe. Takrat je skočil na noge, se zastrmel naravnost vame, gestikuliral kot prismuknjena branjevka ter - če uporabimo njegovo lastno frazo, ko se je opisoval kot otroka - "obvladoval gromozansko kvadratno površino". Sčasoma je njegova komunikacija začela v celoti počivati samo še na teh sijajnih performansih - mislim, da je recimo celo tretjo od štirih ur pogovora preživel na nogah. Čeprav ga ni alkohol nikoli zares zanimal, se je vsake toliko podprl s šilcem, ker ga je zeblo. V vsem tem času so naju zmotile samo mačkon Polde in hčerkica Zoja, ki mu je prišla pritisnit par filmskih ljubčkov za lahko noč. Povedala mi je, da ji je vsak dan ime drugače: tisti večer ji je bilo recimo Kekec.

"Evo, na natanko tisto češnjo tamle sem plezal kot otrok," mi je pokazal tja nekam v temo. Hiši, v kateri je rasel vse od drugega leta starosti, je ostal zvest do danes. Kot otrok je bil malce astmatičen, a zelo kinetičen veseljak, ki je bil kot "apriori uporniški mulc" pogosto pameten in zoprn, saj se je imel kot republiški prvak v matematiki za nekaj več od večine ostalih. V prvi dan šole je zakorakal z dolgimi blontnimi lasmi, s telovnikom, ki mu ga je mama nakrpala iz ostankov volne, ter s torbo, s katere mu je visel velik bel gumb. Po devet ur na dan je drkal kitaro (kasneje je bežno igral tako s Pankrti kot z Janom Plestenjakom) ter ganjal babe, takrat še s precej klavrnim uspehom. "V celi srednji šoli sem imel dve punci, pa še v ti dve sem bil totalno zaljubljen. Babe so me neskončno zanimale. Danes me srečujejo na cesti in mi govorijo, kako da sem bil luštkan in kako so me hotle kar pojesti, ampak zakaj mi pa pol takrat ni hotla nobena dat?! Jim rečem: ja kje ste pa ble? Drugi cajti, saj. Danes od znancev slišim, da so punce tako sproščene, da se na žurih ližejo kar med sabo."

Najprej se je vpisal na matematično pedagogiko, saj je sledil logiki: Pri matematiki se ne učiš, temveč računaš. Ko je ugotovil, na kako trhlih temeljih počiva ta vizija, je presedlal na AGRFT, a ga tudi ta ni zares zadovoljil. "Imel sem blazno naivne predstave o tem, kaj se pričakuje od igralca. Mene je zanimal predvsem tisti obljubljeni svet intervjujev, rož po premierah, odišavljenih pisem ... A ko sem se družil z legendarnimi obrazi z ekranov in desk, smo se namesto o Beckettu pogovarjali o tem, kako nekomu včeraj ni prišel naročeni vodovodar."

ZX

V času akademije se je preživljal s svojo zaljubljenostjo v nove računalniške tehnologije. Bil je recimo eden izmed takratnih kraljev bolšjaka, kjer je prodajal piratske kompilacije igric za ZX Spectrum - takrat še povsem legalno, saj pri nas preprosto še ni bilo nobene tovrstne zakonodaje. Lepo žepnino si je služil, ko je kot prvi in dolgo časa edini v Jugi "razbijal printerje" - kar pomeni, da je tuje modele modificiral, da so lahko printali šumnike. V karieri je razbil nekje med 100 in 150 različnih modelov: kljub temu da je skupaj s prijateljem ustanovil firmo Satansoft in bil za slovenskega študenta ves čas pošteno premožen, za tisto pravo tajkunstvo ni imel nosa. Za storitev, ki so jo drugi kasneje zaračunavali tudi po petsto mark, jih je sam ves čas kasiral po osemdeset, saj je za proces - potem ko je enkrat razbil posamezen model printerja, kar se je zgodilo v eni noči - vsakič rabil samo po deset minut.

Nad računalniki se je tako navdušil, ker se je nadejal, da mu bodo pomagali organizirati življenje - kar je bilo v času kruljavih radirk tipa ZX Spectrum seveda absolutna utopija. S kiber revolucijo se je začasno, a kompletno nehal ukvarjati po incidentu, ko so ga zasačili na carini: v Jugi je bilo namreč najprej prepovedano uvažati računalnike, če nisi bil ravno firma s posebno dovolilnico. Jonas je tako večkrat švercal za prijatelje in imel v igri tudi posebne metode: v Muenchen, kjer je imel vedno totalen pregled nad trenutno ponudbo, je recimo kao na popravilo lifral kalkulatorček, za katerega potrdilo je imel napisano s posebnim črnilom, ki čez par dni izpari, tako da lahko na isto mesto napišeš kaj drugega: recimo kode za osebni računalnik, ki ga boš pripeljal nazaj v državo.

Ko so ga nekoč na Ljubelju zasačili, je prijatelju pomagal, da je tik pred prijemom pobegnil z avtom, dokumenti in robo, sam pa je trenutek carinikove nepazljivosti izkoristil za to, da je z mize pobasal že zaseženi potni list ter odšprintal naravnost v hosto. "Šest ur sem porabil samo za to, da sem prišel v dolino, kjer sem se potem vrgel v grmovje ob vsakih žarometih, ki so pripeljali mimo, ter bil čisto zares prepričan, da je to konec mojega življenja." Doma je s taksijem prijateljem razvozil vso robo, ki je od daleč dišala po računalniški, in čeprav si biriči niso zapomnili njegovega imena, je bilo to takrat to. Itak so ga začele zanimati druge reči.

Ena izmed njegovih številnih velikih obsesij je bila seveda biljard: ker je bil prvi v Jugi, ki si je naročil teoretične učbenike, je bil tudi prvi, ki se je to igro naučil res dobro igrati. Potem ko je bil glede na končni letni izkupiček turnirjev po celi bivši otadžbini dve leti zapored državni prvak, se je posvetil show-businessu. Že prej je na RŠ-u s svojimi monodramskimi predelavami Shakespearovih evergreenov v določenih krogih zakoličil legendo, ki jo bodo ti krogi prav gotovo častili do groba, in samo razponu tokratnega profiliranca gre lahko pripisati dejstvo, da njegovo soudeležbo pri nastanku Neue Slowenische Kunst omenjamo bolj kot fusnoto, čeprav je pred napovedano samoukinitvijo v gledaliških predstavah odigral tri še kako opazne vloge. "V eni izmed njih - v naslovni vlogi Hinkemanna - sem recimo na odru vsega skupaj zaklal kakih trideset krapov, pa ni bilo v primerjavi s halojem okrog zakola tiste kure v Pupiliji Ferkeverk praktično nobenega protesta."

Popularen

Televizijsko občinstvo je prvič zaintrigiral s pecaroškimi nasveti v Videošponu, ki je kulminiral z incidentom, ko se je v prvi oddaji pod taktirko novega šefa kameri našopiril v majici z napisom BOLJE TITO NEGO TREFALT MITO. To je storil za šalo, iz čiste provokacije. Čeprav je bil dotedaj Košnikov ata do njega absolutno korekten, tega ni zmogel pogoltniti: najprej je cenzuriral ponovitev dotične oddaje, nakar ga je po hitrem postopku in brez vsake debate odpustil. Videošpon je nadobudnim fukfehtarjem tako nekaj časa svetoval pod okriljem mladinske redakcije TVS, vse do ustoličenja Miše Molk: z njenim prevzemom razvedrilnega programa je oddaja brez obrazložitve zdrknila z nove programske sheme, a kot nalašč je takrat že klical Peter Radović in ga povabil na POP TV.

Jonas se je ob tistem ogenjčku z mano mirno strinjal, da je bila Brez zapor slaba oddaja. "Seveda. Nismo bili profiji - ni bilo ustvarjalne ekipe. Grozljivo sem pogrešal nekoga, ki bi mi delal rekvizite, ali kostime, ali praktično karkoli. Nihče mi ni napisal nobenega materiala, vsaj polovica skečev je bila itak totalna improvizacija. Vzdušja ni bilo, ker me publika v velikem studiu pogosto sploh ni slišala - in ko so zaploskali, je bilo slišati, kot bi bili v Hali Tivoli. POP je kot mlado televizijo takrat zanimalo predvsem, DA je, ne pa, KAKŠNO je."

Kljub tem besedam ima na POP same lepe spomine - vedno so ga spoštovali in odlično plačevali. Kljub šibki oddaji je bil zvezda: "Spominjam se otrplosti nekega mulca, ki je čakal na moj podpis, medtem ko mi je njegova mama razlagala, kako presunjen je, ko vidi, da sem iz mesa. To te nekako pokvari, a ti tudi da tisto nujno samozavest, da te ne zlomi strah pred publiko. Tega mi danes kar malo manjka: zdaj grem sila težko pred ljudi. Se mi nekako ne zdi, da bojo padli na rit že samo zato, ker sem stopil prednje. Takrat pa so!" Naslednja stopnička je bila tako povsem logična, in za razliko od svojega "nočnega šova" Jonas za Milijonarjem stoji s celo osebo - ali pa vsaj za njegovim konceptom: "To je najboljši kviz ever, čudovit v svoji preprostosti. Kralj ponuja hčerkino roko in pol kraljestva junaku, če premaga pošast - v tem primeru sfingo, ki postavlja vprašanja - medtem ko se podaniki zberejo v amfiteatru, ugasnejo luči in zadržujejo dih. In čar je v tem, da mora biti junak, če hoče zmagati, ne samo pameten: predvsem mora biti pogumen!"

Med licenčnim konceptom in udejanjenjem na karantanskem parketu pa je bil žal spet precejšen razkorak: "Slovenskega milijonarja je po eni strani spodkopala nizka denarna nagrada, še hujše pa je bilo zaradi preneumnih tekmovalcev. Na POP-u se dejansko ni dalo nikomur ukvarjat s tem, kdo bo na tistem stolu sploh sedel: jaz sem na usta dobival peno in norel, da bom preprosto odkorakal, če mi še enkrat pošljejo takega debila, kot sem jih redno dobival predse... In na koncu sem to tudi storil. Ne zaradi honorarjev, ampak zato, ker ne morem delat duhovitega programa, če zraven mene sedi vreča. Iz nul bo vedno nula."

Odšel je na vrhuncu, z vsega skupaj trinajstimi viktorji (enega je dobil še za delo na RŠ-u, na tega je še posebej ponosen) v žepu. Kult osebnosti mu je sicer stopil v glavo, a samo do določene mere. Predstave o Jonasu, kako po sekretih v Globalu divje snifa koko z nagih riti treh Mrh d. o. o., naj bi bile povsem napačne - pravi, da koke v življenju sploh še ni poskusil. Največji problem je imel s prezirom celotne scene in, tako pravi, posledično tudi samega sebe: "Mama mi je rekla: 'Poslušaj, če si Slovencem dejansko idol ti, potem so pa res v težavah.' Ma ta celotna estrada, ta kup napihnjenih lažnivcev - cela njihova pojava je laž! Ta želja na hiter poceni način biti nekdo - ja, drkaj violino devet ur na dan, pa slejkoprej nekdo tudi boš, to ti garantiram! Ampak te misice, ki bi rade ble pevke - in na koncu koncev te pevke, ki bi rade ble pevke ... MARŠ!!! Sploh pa, ko pridejo še tabloidi, ki so se nam vsem skupaj zataknili v grlo z izgovorom: 'Sej je po svetu tud tko.' PA KAJ ME BRIGA, ČE JE V AMERIKI TUD TKO?!?! Pa saj vendar ja NOČEMO bit Amerika! Saj se ima mogoče tudi Amerika kaj naučiti od nas! In se tudi je. Ljubljana je v zadnjih petih letih recimo cel svet naučila, kako se igra karte."

Poker

Z njim na čelu: to je bila namreč naslednja fanatična strast. Medtem ko mu je doma cela javnost mazilila podplate na račun službe, v kateri je delal po dva dni in bil potem dvanajst dni skupaj prost, sta ga zanimala predvsem Las Vegas in potem na-linijski poker. O tej fazi svojega življenja sila nerad javno govori, saj pravi, da so to "hudičeve podobice", s katerimi si med slovensko publiko gotovo ne bo nabral nobene pozitivne pike. Ko sem ga vprašal, zakaj bi ga to slednje sploh brigalo, je malo pomislil in se odločil, da konec koncev res. "Edino to je, da k čemu takemu ne bi rad spodbujal mladine - da iz tega ne bi rad delal romantike. To je namreč tako umazan svet: spoznaš par genijev in velikanov, zraven pa celo morje luzerjev, goljufivcev, barab, lažnivcev in čefurjev v tistem najhujšem, povsem nenacionalističnem pomenu besede."

Poker ga je toliko časa - dobrih pet let - držal zato, ker se je pri njem tako ogromno stvari za naučit: "Ko pridem neki stvari do konca, me ne zanima več. Tej igri pa ne prideš nikoli do konca." Avgusta 99, ko se je prvič odpravil v Vegas, se je takoj spoprijateljil z vodilnimi teoretiki ter si na to temo naročil in prebral več kot dvesto knjig. S prijatelji so potem ustvarjali posebne računalniške simulatorje, ki so jih čez noč puščali neumorno teči in same s sabo odigrati milijone partij, dokler ni vse nakopičeno znanje eksplodiralo v momentu, ki mu Jonas pravi 'točka preloma': "To je bil trenutek, ko smo presegli staro šolo. Od vseh dvesto knjig o pokru, ki jih imam tam gor, se je čisto vsaka vsaj nekje motila. Na internetu imam pod psevdonimom Izmet Fekali objavljenih 600 člankov o pokru, od tega 20 esencialnih esejev. Za vsaj tri mi je bilo pošteno žal, da sem jih objavil, ker se je zaradi njih opazno spremenil celoten internetni poker po svetu. Kar naenkrat so vsi postali blazni agresivci - naš prvi preboj je bil namreč v dognanju, da je treba staviti petkrat bolj agresivno, kot se je dotedaj mislilo. Nekaj časa so bili spletni forumi polni živčnih debat o tem, kako sploh igrati proti tem 'norcem iz Ljubljane'."

On the record noče povedati, koliko je v petih letih zaslužil, igrajoč v na-linijskih kazinojih cele noči na štirih različnih mizah hkrati. Ko mi je povedal off-the-record sem se lahko samo strinjal, naj bo raje tiho. Lani je s pokrom nehal: malo zato, ker se je moral več posvetiti hčerkici, malo pa tudi zato, ker je igra iz njega srkala življenje. "Kolikor je bilo že fajn, me je ubijalo. Če hočeš igrat poker, potem je to nočni šiht, od enajstih do sedmih. In če hočeš zmagati, se moraš čimvečkrat obkrožit z devetimi idioti. To ni noben lajf. Izmolzlo me je. Rata dolgčas, mehanika. Užitek raziskovanja je v veliki meri izginil. Pa kaj bom nekoč otroku rekel: da sem se preživljal s kvartanjem?!"

Slovenskim medijem je postal spet zanimiv prav v teh tednih zaradi svojega bloga, čeprav ga piše že tri leta. Na moje vprašanje nemudoma prizna, da se pri njega skup-spravljanju ne trudi zares: "Ja, res je, ful se držim nazaj. Če bi mi zdaj nekdo plačal glede na obiskanost, potem bi seveda pritisnil na gas - na zalogi imam namreč milijon anekdotic, recimo s Kučanom in z Magnificom in s kom vse ne, pa karte ... Ampak tako pisanje bi zahtevalo štirikrat več časa, priprave in truda, ki jih v tem trenutku pač nisem pripravljen vložiti." Piše ga, ker načrtuje nekoč od tega živeti. To je namreč le eno izmed želez, ki jih ima v ognju: naložba v prihodnost. "Zagotovo načrtujem biti med taglavnimi, ko bo enkrat crknil papir. Ko bojo enkrat zaprli Delo in Dnevnik. In oba veva, da enkrat bojo. Samo, da fizično izgine tista res stara generacija, ki ne zmore preklopiti na kompjuterje. Vsi tisti nepotrebni stroški produkcije ... Vem, da moja hčerka recimo že ne bo več kupovala časopisov."

Če koga tako kot avtorja prispevka njegov slovenski blog pušča hladnega, se lahko morda res odklika na www.fekali.com, kjer bo lahko v fenomenalni, docela idiomatizirani angleščini spoznal par naslednjih stopničk Jonasovega dometa - če bo seveda lahko vse skupaj sploh razumel, saj delujejo zapisi pogosto kot kalejdoskop par briljantnih mašin, ki se pogovarjajo o raketni fiziki.

Drugi del razloga, da se je Jonas te dni znova pojavil na ekranih, je njegova podpora Zoranu Jankoviću, glede katere vanj niti nisem preveč vrtal: nihče me sicer ne bo prepričal, da je tako pameten človek tako umazani prasici, kot je politika, svoje ime posodil zato, ker se mu je Zoki Mercator zdel tak "nasmejan, debel in uspešen - idealen župan!", ne da bi imel nek zakulisni dil, a tako pameten človek mi o tem dilu gotovo tudi ne bo šel razlagat. "Ko sem slišal za njegovo kandidaturo, se mi je kar lučka prižgala!" se nasmehne Jonas. "Pa kako se nismo tega prej spomnili?! JA, tazga rabmo!!! Točno tazga! Pa saj sploh ni nujno, da je najbolj pošten."

Ob vseh svojih dejavnostih (gradnja hiške na morju, vodenje biznis firme, ki se ukvarja s copywriterstvom in svetovanjem) mu postaja čedalje bolj dolgčas. Prizna, da recimo pogreša Milijonarja, predvsem tisti občutek spopada, ko je branil gol. Trenutna obsesija so LEGO kocke: gor v delovni sobi ima zbranih in sortiranih okrog 90 odstotkov posameznih primerkov vseh koscev, kar so jih kdajkoli naštancali. Preden sem lahko rekel, da sploh ni nujno, je prav po deško odšprintal gor ter se vrnil z LEGO traktorjem in LEGO kravico. "Ne vem, zakaj me je toliko potegnilo noter. Oziroma, vem. Avgusta je v ZDA izšel najnovejši komplet za izgradnjo robotov NXT Mindstorms (z motorčki in senzorji, neskončno cool), slučajno sem bil ravno tistega dne v New Yorku in si izboril enega, šli so kot sveže žemljice ... Pa tudi zaradi otroka. Kolikor jo imam rad, sem se zalotil, kako mi je bila čez dan pogosto v napoto - in takrat me je vedno preplavil globok sram. Zato sem našel nekaj, kar naju oba zanima. Velikokrat pripovedujeva Prešerna, Povodni mož ima njej najboljšo zgodbo ... Čudim se, kako ji je tako fajn ponavljat tiste besede, ampak pri treh letih in pol ga že kar zna."

Človek, ki je državico za par sezon obnorel na podlagi vložka recimo petnajstih odstotkov razpona svoje osebnosti, ima to državico danes zelo rad. Pravi, da jo ljubi po dolžnosti, ki mu je v veselje. "Nikjer drugje na svetu ne bi mogel biti taka zvezda," pravi. Hec, dokler ga nisem spoznal, sem natanko isto mislil tudi sam, danes pa sem prepričan, da bi bil - s pač malce več truda - lahko zvezda čisto res kjerkoli.

Zoki in Jonas po zmagi na volitvah

Zoki in Jonas po zmagi na volitvah
© Matej Leskovšek