Vanja Pirc

3. 4. 2008  |  Mladina 13  |  Kultura

Franco Juri

Tisti karikaturist, ekolog, glasbenik, poslanec, diplomat, član civilnih pobud in novinar, ki ni postal novi kulturni urednik na koprski TV

© Miha Fras

Pred dvema mesecema je vodstvo koprskega RTV-centra svobodnega novinarja in karikaturista Franca Jurija povabilo za novega kulturnega urednika italijanskega programa na TV Koper Capodistria. Mesec zatem je Juri izvedel, da kljub povabilu ne bo dobil zaposlitve. Generalni direktor RTV Slovenija Anton Guzej naj bi bil namreč vodstvu koprskega RTV-centra razložil, da ne ustreza kadrovsko-generacijskim smernicam RTV Slovenija. Juri naj bi bil s svojimi 51 leti prestar za nacionalko.

Kot je nekaj dni kasneje Guzej povedal Slovenski tiskovni agenciji, je v poudarjanju enega domnevnega primera nezaposlitve na RTV, "v tem primeru Jurija kot osebe s političnim pedigrejem", prepoznal "nov poskus politizacije javnega zavoda za potrebe dnevne politike". Žrtev naj torej ne bi bil Juri, temveč RTV-hiša. A z omembo Jurijevega "političnega pedigreja" je vseeno priznal, zakaj ga dejansko niso zaposlili.

"Osebno sicer ne verjamem, da se je on odločil, da prepreči mojo zaposlitev. Menim, da je le izvršitelj odločitve, ki je padla drugje," pravi danes Juri. "Ko začne generalni direktor javnega zavoda govoriti o pedigreju nekoga, ki se želi zaposliti v njegovi instituciji, je to ponižujoče, saj človeka asociira na pse. In gospod Guzej si je zaželel psa z drugačnim pedigrejem."

Etnomuzikant in ekolog

Franco Juri, letnik 1956, sicer izhaja iz hrvaško-furlanske družine, ki si je domovanje ustvarila v Kopru, ki so ga v tistem času napolnili številni priseljenci. Franco in njegov starejši brat Aurelio Juri, ki je danes poslanec SD, sta odraščala v večkulturni družini, pa tudi v nacionalno zelo pisani ulici. Ko je bil še otrok, ga je silno motilo le to, da so ga slovenski vrstniki, ko so se igrali partizane, vedno silili, da bi igral fašista, ker je bil pač Italijan. "Na to nikakor nisem hotel pristati, saj smo bili vendar antifašisti," se spominja.

Sprva je kazalo, da bo postal policist, a je obupal že pri sprejemnih izpitih, se vrnil v Koper in se vpisal na italijansko gimnazijo. Tam se je, ko je Radio Koper Capodistria novačil mlade voditelje glasbenih oddaj, prvič srečal z mediji. Leta 1974 so mu zaupali vodenje lastne oddaje, ki pa je bila pravzaprav ena naših prvih oddaj o folku in etnoglasbi. "Danes je takšna glasba zelo priljubljena, takrat pa je bila skrajno nekomercialna, tako sem vrtel tisto, kar je bilo mogoče dobiti po alternativnih kanalih." Pozneje se je v etnoglasbo podal tudi sam. V skupini Istranova so posegli po ljudskih inštrumentih in jih prepletali z "običajnimi" akustičnimi inštrumenti. Kaj torej meni o današnjih etnoustvarjalcih? "Navdušujejo me. Opažam tudi neko višjo kakovost glasbe, saj imajo odlično glasbeno predznanje. Sem bil pa počaščen, ko sem slišal od članov Terrafolka in od Tinkare Kovač, da so nekoč poslušali tudi Istranovo. Pa Rudi Bučar je precej hodil na naše koncerte in ima na repertoarju nekaj pesmi, ki smo jih odkrili mi."

Sicer pa se je Juri leta 1978 nekaj časa preizkušal tudi kot vodja koprskega Mladinskega kulturnega centra. A potem ko so ob Titovem rojstnem dnevu na Titovem trgu nastopili Buldožerji, Pankrti, Area, Peter Mlakar in drugi poeti in je eden izmed njih med občinstvo vrgel steklenico in pokazal rit, je partijsko vodstvo, ki je že tako z nezadovoljstvom gledalo na koncert, ki je pritegnil nekaj tisoč ljudi, vodstvu kluba podelilo razrešnico ...

Medtem se je vpisal na geografijo in italijanščino na ljubljanski filozofski fakulteti. Na geografiji se je dobro ujel predvsem s takratnim asistentom, poznejšim zelenim politikom Dušanom Plutom, pri katerem je pripravil seminarsko nalogo o jedrskih elektrarnah in problemu skladiščenja jedrskih odpadkov. Zelenim temam je ostal zvest tudi po študiju. Sredi 80. let je sodeloval pri ustanavljanju zelene frakcije ZSMS v Kopru, ki je protestirala zlasti proti termoelektrarnama v Miljah in Plominu. Nedavno smo ga opazili tudi med nasprotniki plinskih terminalov v Tržaškem zalivu.

"Politični pedigre"

Angažiral se ni le pri ekoloških temah. Včlanitvi v partijo se je sicer izmuznil, nazadnje med služenjem vojaškega roka v Šibeniku, ko je nadrejenim naložil, da premočno veruje v Boga, da bi bil partijec. Ker se z domačo strankarsko ponudbo ni mogel identificirati, se je leta 1987 vpisal v stranko zelenih v Italiji. Navdušil se je tudi nad idejo o ustanovitvi transnacionalne stranke, ki jo je predlagala italijanska Radikalna stranka, a ker niso resno jemali njegovih opozoril, da v Jugoslaviji že vre, se je članstvu odpovedal. Sodeloval je pri ustanovitvi Skupine 88, bil je član Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je nastal ob aferi JBTZ, pridružil se je Debatnemu klubu 89, in ko so se kosovski Albanci zaprli v starotrški rudnik, je na zborovanju v Cankarjevem domu z navajanjem Prešerna požel buren aplavz. "To je očitno ta moj 'politični pedigre', ki tako moti gospoda Guzeja," ob tem pripomni Juri in doda, da sam nikoli ni skrival, da je po prepričanju levo in libertarno usmerjen.

Aprila 1990 je bil v Kopru na listi ZSMS-LS izvoljen za poslanca. "Čeprav sem bil poslanec, nisem nikoli prekinil odnosa s civilnimi gibanji. Tudi v parlamentu sem se recimo največ ukvarjal z vprašanjem beguncev, saj je vladala precejšnja skepsa glede tega, ali naj Slovenija sprejme begunce iz jugoslovanskih republik." Njegova kandidatura za položaj veleposlanika v Argentini ni bila uspešna, je pa postal veleposlanik v Španiji in na Kubi, po vrnitvi domov pa še državni sekretar na zunanjem ministrstvu. Iz tistih časov je znana njegova polemika z veleposlanikom v ZDA Dimitrijem Ruplom. "Šlo je za zelo vsebinsko polemiko, saj je Rupel zagovarjal tesnejše sodelovanje z ZDA, ni pa upošteval, da smo bili takrat v pogajanjih z EU in so bili nekateri sporazumi nekompatibilni s tem, kar so želeli od nas Američani. Potem nam je očital, da je na zunanjem ministrstvu protiameriška zarota." Ko je Rupel postal zunanji minister, je Juri odšel z ministrstva.

Juri zdaj že dvanajst let ni član nobene politične stranke, pred osmimi leti pa je v prepričanju, da mu ne bo več treba "nazaj" v politiko, izbral poklic svobodnega novinarja in satiričnega karikaturista. A še vedno je ostal angažiran. Morda se je še najbolj izpostavil v času referenduma o vstopu Slovenije v Nato, ko sta obe, koalicija in opozicija, trobili v isti rog, pa je kljub temu 39 odstotkov volivcev glasovalo proti vstopu v Natu. Del Natovih nasprotnikov je potem ustanovil Forum za levico, ki naj bi združil socialno, libertarno in pacifistično razmišljajoče posameznike, ki so nasprotovali vstopu in delovanju Slovenije v Natu in so se tudi težko identificirali s katero od slovenskih strank. Mnogi so pričakovali, da se bo Forum nato preoblikoval v stranko, a sami člani tega niso želeli. Želeli so le solidarnejšo družbo. Smo zdaj kaj bližje temu? "Nekaj takih elementov in vrednot je najti v strankah leve sredine, a jih politika žal često podreja populizmu ali nacionalizmu. Denimo, pri odnosu do sosedov. Vse te stranke so podpirale Nato in se niso postavile po robu Bushevi vojni v Iraku. Upam, da je v tem času prišlo do resnega premisleka, tudi samokritičnega, in da 'nove stranke', kot je na primer Zares, a tudi LDS in SD ne bodo ponovile nekaterih napak iz preteklosti." Forum za levico je operativno deloval le kako leto.

Karikaturist

Franca Jurija danes mnogi še najbolj poznajo kot enega redkih slovenskih karikaturistov. Risati ga je naučil brat Aurelio. Sprva je objavljal v Katedri in Tribuni, nato v Teleksu, potem je začel karikature vsak dan risati za Delo, pozneje za Dnevnik. Vse do medijskega "uravnoteževanja" je objavljal tudi v Primorskih novicah, potem niso želeli več sodelovati z njim - niti brezplačno.

Sam sicer med slovenskimi kolegi na prvo mesto postavlja Tomaža Lavriča. "To je karikaturist svetovnega formata. Za njim pa nas je nekaj, a ne veliko. V tujini je ta zvrst zelo razvita, karikaturiste vabijo na univerze, dobivajo Pullizerjeve nagrade, pri nas pa se zdi, kot da tradicije nismo dovolj negovali," meni Juri.

Kako pozorno mora sicer karikaturist spremljati dogajanje v družbi, da lahko naredi risbo, ki bo vsem razumljiva in bi se ljudje ob njej še nasmejali? "Lažje je razumeti dogajanje. Posredovati bistvo posamezne situacije širši javnosti prek karikature pa je nekoliko težje," priznava Juri. Včasih tako nastanejo karikature, ki so vsebinsko težko dostopne in jih lahko razume le človek, ki spremlja politiko in ima zgodovinski spomin. Težava pa je v tem, da večina hitro pozabi, kaj je bilo izrečenega, in s tem izgubi tudi pregled nad nedoslednostjo politikov.

Eden od politikov, čigar nedoslednosti Juri najpogosteje upodablja na karikaturah, je nedvomno zunanji minister Rupel. Juri priznava, da ga je močno navdihnil. "Rupel je kot peteršilj, vedno je prisoten, je materializacija oblasti in oblastništva v pravem formatu. Prav to je tisto, kar najbolj navdihuje in draži karikaturista oziroma avtorja politične satire. Ljudje, ki so izgubili občutek za samoironijo in občutek realnosti, ljudje, ki postanejo karikature lastne osebnosti." Sam se sicer vedno trudi svoje like prikazati kot ljudi, ki jih je vredno opazovati in spremljati. "V vseh iščem kaj pozitivnega. Nikogar ne sovražim, kajti v trenutku, ko bi koga sovražil, likov ne bi mogel več risati," je prepričan.

Juri pravi, da njegovi delodajalci nikoli niso posegali v njegova dela, je bil pa v prejšnji državi deležen kar precej anonimnih groženj. Čeprav je tudi izzival. Po vrhu neuvrščenih v Havani je recimo pripravil serijo karikatur, na katerih sta bila Tito in Castro, tudi v zelo delikatnih pozah. Zanimivo je še, da so se policisti, ko so se leta 1981 na koprskih zidovih pojavili napisi z anarhistično vsebino, najprej spomnili nanj, čeprav napisi niso bili njegovi. "Napis 'Dolanc k zidu' je bil zame, čeprav sem bil radikalen, celo neokusen, ker je napadal človekovo dostojanstvo. Pa čeprav Dolančevo. Sam sem bil namreč že takrat proti smrtni kazni."

Še pred mesecem, dokler ni izvedel za "berufsverbot" na koprski TV, je mislil, da mu bo uspelo, da bo ostal daleč od aktivne politike, da se bo posvetil le informiranju, risbi in kulturi. Sedaj se spet sprašuje, ali je res mogoče stvari spreminjati z razdalje, s pisanjem in s karikaturami. "Mar ni bolj odgovorno in pogumno stopiti nazaj v areno in se spopasti s političnimi sredstvi s slabo politiko, ki - po mojem mnenju - zaničuje javno dobro?" Se bo zaradi brce vodstva RTV dejansko vrnil v politiko? "Ja, priznam, da mi je zamisel o ponovnem aktiviranju v politiki sedaj bliže kot pred mesecem dni." A odločil se še ni.

PATH="tednik/200812/clanek/slo--rtv-vanja_pirc">

© Franco Juri

© Franco Juri

© Franco Juri

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.