Boštjan Napotnik  |  foto: Boštjan Napotnik

23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Konzum

Divino, Ljubljana

Posel ne strast

  • ocena: 3 / 5

Jagnje je že tu ...

Jagnje je že tu ...

... kje pa je mango?

... kje pa je mango?

Restavracija Divino
Kristalna palača - BTC City, Ljubljana
Tel.: 01 585 22 81
www.divino.si
V Divinu lahko vsak dan, razen v nedeljo, začneš posedati že ob sedmih zjutraj, kuhinjo štartajo ob desetih in jo ugasnejo opolnoči.

Fino:
njoki s kozjo skuto
jagenjčkova zarebrnica

Ne tako fino:
goveji karpačo
rižota s treviškim radičem

Če boš začel s hladno rihto in končal s sladico, si vmes pri paštah izgovoril polovično porcijo in ne pretiraval z velikostjo mesovja, te bodo iz Divina spustili po plačilu dobrih 35 evrov.

Ker tednik, ki ga držiš v rokah (ali leži na mizi pred tabo, ali ga imaš na kolenih, ali pa ti bo zdajle enkrat, ko boš zadremal - sanjajoč o tu zgoraj naslikanem jagenjčkovem kotletu -, padel na glavo), kljub častitljivi starosti in previharjenim viharjem še vedno nosi mladostno ime, se nam zdi fino, da tu in tam ušpičimo kakšno inovativno finto in tako svojim bralcem ponudimo kaj takega, česar jim drugod ne. Danes je to, v skladu s sodobnimi trendi, možnost interaktivnega soustvarjanja vsebine člankov. Če konkretiziram: vabim te, da prebereš, kaj je konzumentska sekcija doživela v kristalnopalaški restavraciji Divino, in se nato odločiš, kam v naslovu tega članka boš postavil vejico: pred besedico ne ali za njo. Pripravljen? Gremo!

Prostor je ogromen - reč je v najvišji ljubljanski stolpnici zastavljena ambiciozno, saj se razteza v dva pokrita in en terasast štuk. Potencialne jedce vabijo ogromne šajbe, ki so predvsem zvečer videti še kar velemestno in za katerimi je moč - pričakovano, ane? - uzreti minimalistično kvadratasto pohištvovje, za etno kontraštih pa so uredili štacunski kotek z marmeladami, vinom, kruhi, šalami, dvema pravima in - really don't know why?! - ducatom plastičnih pršutov. Za aperitiv so kunzumski izvidnici skušali namestiti kakšen viski, a smo nazadnje pristali pri že kar pred precej urami odprti in zatorej mehurčkasto inferiorni Jakončičevi peneči se Carolini. Ob listanju po jedilnem listu in izpraševanju osebja, ki je kot Divinov modus operandi izpostavilo žar z lavinim kamenjem, je bilo jasno, da bo pri glavni jedi najvarneje užgati po mesovju, pri hladnih predjedeh pa, razen nekega hobotničnega mozaika, kaj drugega tudi ni bilo moč izbrati. Izkazalo se je, da so na posteljo iz rukole in pod njo položene rezine s pomarančnim olivcem mariniranega govejega karpača sicer okusne, a šele, ko mine dovolj časa, da se iz zamrznjenosti spravijo na brbončicam bolj všečno temperaturo; pa tudi da se pod finim imenom počasi sušena briška gambica z rikoto v bučkinem plaščku in balzamično kremo skriva cel niz tankih rezin fletne budžole, a le ena sama samcata rezina popečene bučke, v katero je bila zavita žlička rikote. Ampak, v redu - štiri vrste domačih kruhkov so bile okej, Batičev sivi pinot pa tudi. Z istim pridevnikom lahko označimo še njoke s toplo kozjo skuto, svežim drobnjakom in makom, ki bi jim le, če bi bili res ekstremno sitni (pa nismo), lahko priporočili kakšno stopnjo trdnosti manj, omaka pa je bila, predvsem zavoljo fine sladkobe makovih zrn, v svoji preprostosti tako rekoč popolna. Daleč od tega je bila z rdečim vinom ofarbana rižota s treviškim radičem in pršutom, iz katere je po nagibanju krožnika izteklo za en orng štamprle olivnega olja, čeprav je bila porcija polovična.

Na srečo so potem fantje končno lahko pokazali svoje obvladovanje na žaru pečenega mesovja, pri čemer jim je biftek za čisto čisto malo (priloženi sirov sufle pa precej) ušel čez naročeno stopnjo sredinske pečenosti, jagenjčkove zarebrnice pa so bile točno takšne, kot si jih človek zaželi: mehke, dišeče, sočne in ravno prav pečene. Če bi se komu dalo zelenjavo za ratatouille narezati na malo manj drvarske kocke, bi bilo pa sploh fino. Tako kot bi bilo - posebej glede na to, da ima koncern, znotraj katerega deluje Divino, devetnajst nadstropij više hudo slaščičarno - fino imeti večjo izbiro sladic in kot bi bilo fino, če bi bil mangov pire pod limoninim sorbetom res mangov pire in ne tako rekoč jabolčna čežana. Je pa res, da smo večer po propisnem čokoladnem sufleju z lešnikovo kremo razmeroma zadovoljni sklenili s čašo konjaka in z računom, ki glede na jasno targetiran ljubljanski šmekeraj niti ni bil bolno visok. No, kam čmo zdaj dat tisto vejico?