Vanja Pirc

4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Kultura

Ujetniki v komori

Umetnik Marko Kumer - Murč in društvo Focus sta v Bruslju protestirala proti gradnji šestega bloka šoštanjske termoelektrarne

Umetnik Marko Kumer – Murč s sodelavci in prostovoljci pred instalacijo, ki so jo postavili pred sedežem Evropske komisije.

Umetnik Marko Kumer – Murč s sodelavci in prostovoljci pred instalacijo, ki so jo postavili pred sedežem Evropske komisije.

Pred vhodom v Berlaymont, bruseljsko poslovno zgradbo, kjer ima od leta 1967 svoj uradni dom Evropska komisija, se je pred dvema tednoma znašla velika komora. Njene prosojne površine, ki jih je povezovala kovinska konstrukcija, so razkrivale, da so v nepredušno zaprtem prostoru ujete gole lutke. Tudi če bi se jim uspelo prebiti skozi z vseh strani zaprt kvader, poti ne bi mogle nadaljevati, saj bi jim to preprečili varnostniki, ki so se, odeti v poslovna oblačila, sprehajali okrog njihovega ujetništva.

Protesti in umetniške manifestacije pred sedežem Evropske komisije so pogost pojav, a le redko se zgodi, da jih pripravijo Slovenci. Tokratni protest pa je bil slovenski in tudi opozarjal je na slovensko problematiko. Pripravil ga je Marko Kumer - Murč, ki je v sodelovanju z društvom za sonaravni razvoj Focus ter ob podpori mednarodnih nevladnih organizacij Banktrack in CEE Bankwatch Network v Bruslju postavil umetniško inštalacijo, s katero je opozarjal na onesnaženje, ki ga v Šoštanju povzroča tamkajšnja termoelektrarna. Ta bi z načrtovano gradnjo šestega bloka (TEŠ 6), ki pri nas že dolgo odmeva ne le zaradi dvomov o njeni ekološki primernosti, temveč tudi o ekonomski upravičenosti tega kar 1,3 milijarde evrov vrednega projekta ter tudi sumov o korupcijskih ravnanjih vpletenih v njegovo snovanje, postala še obsežnejša, še močnejša in po Kumrovem mnenju še večji tujek v okolju.

Kumer je želel z inštalacijo simbolično prikazati razmere v Šoštanjski kotlini, ki jo zaradi njene nižinske lege in ujetosti med okoliške hribe tudi sam vidi kot nekakšno komoro. »Lutke v zakajeni komori torej predstavljajo domačine, ki so prisiljeni dihati izpuste, ki jih v ozračje izpušča termoelektrarna. Prostovoljci pred komoro pa so predstavljali varnostnike, ki zaradi nekih specifičnih interesov ujetim v komori preprečujejo, da bi dihali boljši zrak. Ti 'varnostniki' so poslovneži in birokrati, ki se zavzemajo za projekt TEŠ 6 ali pa ga omogočajo. So pa tudi simbol za banke, ki nameravajo sodelovati pri financiranju projekta, zato so imeli prostovoljci na rokavih imena teh bank,« svoj angažma pojasnjuje avtor inštalacije.

Med videom in ekologijo

Marka Kumra, letnik 1980, najbolje poznamo kot stand-up komika in video ustvarjalca. Bil je tudi član umetniške skupine Agressive Theater, ki je k občinstvu pristopala agresivno, a le v prenesenem pomenu: s svojimi projekti je želela namreč občinstvo, ki je zasičeno z raznovrstnimi sporočili, na neustaljen način motivirati, šokirati in s tem vplivati na njihovo delovanje v vsakdanjem življenju. V Ljubljani so jim tako denimo v okviru enega od projektov poezijo posredovali prek starinskih telefonov, ki so zvonili na ulicah in mimoidoče vabili, naj dvignejo slušalko. Nekateri so bili navdušeni, tudi zato, ker tisti dan drugače najverjetneje ne bi prisluhnili poeziji, nekateri okoliški stanovalci pa so bili ogorčeni, ker telefoni niso in niso nehali zvoniti. Kumer je v Agressive Theatru skrbel za video sekcijo in prav tovrstni ustvarjalnosti v zadnjem času namenja največ svojega časa. Skupaj z Dijano Matković, Urbanom Zorkom in Sanjo Buble sodeluje pri pripravi filmčkov za projekt EPK 2012, skupaj z Rebeko Žvagen in s fotografom Matjažem Tančičem pa trenutno snujejo tudi skupni multimedijski projekt Legende, ki bo premierno predstavljen prav v okviru projekta EPK 2012. V zadnjem času je pod okriljem Društva kvalitetnih kulturno-umetniških praks Smehomat, katerega predsednik je, sodeloval tudi pri nastanku dveh dokumentarnih filmov, enega o stand-up komikih in drugega o kolesarskem popotovanju po Romuniji.

Kumra že od nekdaj mikajo tudi ekološki umetniški projekti. Pred leti je v okviru projekta Rastoča poezija pred ljubljanski magistrat postavil škatlo in vanjo posadil verz Daneta Zajca »Dež groze pada v moje oči«. Iz škatle je po nekaj dneh pognalo zelenje, ki je sporočalo, da dež ni nujno prijazen do narave. Pozneje se je lotil projektov, povezanih s Šaleško dolino, ki ga tako zelo zanimajo tudi zato, ker sam izvira od tam. Odraščal je na kmetiji v okolici Šoštanja. Z naravo je bilo povezano tudi njegovo izobraževanje, saj je študiral lesarstvo. »Spomnim se, da mi je oče že kot otroku kazal rjav pas na okoliških gozdovih, ki je nastal zaradi izpustov iz šoštanjske termoelektrarne. Pokazal mi je majhno jelko in dejal, da je ena zadnjih, ker so se vse ostale posušile. Že takrat sem se spraševal, kako je to lahko dovoljeno in zakaj nihče ne ukrepa. Pozneje, ko so dobili čistilno napravo, so sicer jelke spet začele rasti, a to še ne pomeni, da bi si morali pred problematiko zatiskati oči. Sploh ne zdaj, ko je v načrtu širjenje elektrarne,« opozarja Kumer.

Protest so uperili predvsem v banke, pri katerih naj bi investitorji dobili posojila za gradnjo šestega bloka elektrarne. Za zdaj je na njihov poziv odgovorila le banka Unicredit, kjer bodo menda še enkrat premislili o svoji udeležbi.

Letos poleti je pripravil prvo umetniško instalacijo, povezano s TEŠ 6. Na Trgu svobode v Šoštanju, kjer ima svoj sedež tudi občina, se je ob pomoči kolegov iz društva Smehomat lotil umetniške instalacije Zrak. Ponoči so med ulične svetilke razpeli črno mrežo in nanjo obesili bele obrazne maske za zaščito dihal. »Občina mi je dvakrat zavrnila prošnjo za postavitev instalacije. Predlagali so, da bi jo postavil šele jeseni, ker je bilo poleti v mestu zaradi njegove stoletnice veliko drugih dogodkov, ki bodo vsi zasnovani v pozitivnem duhu. A kako naj bi opozarjanje na žgočo tematiko prestavil na jesen, če bi bile do takrat lahko sprejete že vse odločitve v zvezi z njo?« se sprašuje Kumer. Akcijo je tako izpeljal brez dovoljenj, a imela je kratek rok trajanja. Občina, sicer velika podpornica projekta TEŠ 6, jo je že naslednji dan odstranila, uradno zato, ker naj bi maske obesili prenizko in naj bi motile vozila, neuradno pa najverjetneje tudi zato, ker si takšne instalacije na javnem mestu gotovo ni želela. »Zavedam se, da elektrarna mnogim domačinom pomeni posredni ali neposredni vir preživetja ter da si občina od projekta TEŠ 6 obeta nova delovna mesta. Seveda jim je v interesu, da se ta dejavnost širi in zaposluje še več ljudi, a pri tem so mnogi pozabili na ekologijo oziroma nočejo niti slišati o njej. Veliko je tudi takšnih, ki jih elektrarna moti, a so tiho. A če so vsi tiho, se ustvarja občutek, da so vsi za. Sam sem se zato odločil izpostaviti. Tako kot morajo biti spoštovane naše socialne pravice, mora biti spoštovana tudi naša pravica, da imamo okolje, primerno za bivanje,« je prepričan Kumer.

Prva instalacija proti gradnji TEŠ 6: obrazne maske za zaščito dihal, ki jih je skupaj s kolegi iz društva Smehomat izobesil na Trgu svobode v Šoštanju.

Prva instalacija proti gradnji TEŠ 6: obrazne maske za zaščito dihal, ki jih je skupaj s kolegi iz društva Smehomat izobesil na Trgu svobode v Šoštanju.

Poziv bankam

Instalacijo, ki jo je tokrat predstavil v Bruslju, je zasnoval na povabilo društva Focus, ki prav tako že dlje časa opozarja na številna vprašanja, ki jih odpira skrajno netransparentna zgodba o načrtovani gradnji šestega bloka šoštanjske termoelektrarne. Kot pravi predsednica društva Lidija Živčič, so projektu TEŠ 6 sprva nasprotovali zlasti zaradi okoljskih vprašanj: »Ta projekt onemogoča kakršnokoli smiselno podnebno politiko. V skladu z zavezami, ki jih imamo do EU, bi morali do leta 2050 zmanjšati toplogredne pline za 80 odstotkov, in te načrte lahko onemogoči že samo ta projekt.« Pozneje se je izkazalo, da projekt tudi ekonomsko ni tako upravičen, kot ga skušajo prikazati investitorji. »Trditve o tem, da bomo z gradnjo TEŠ 6 ohranili dvesto delovnih mest in najverjetneje še nekaj sto delovnih mest v drugih dejavnostih, v zelo nenavadno luč postavlja že zgolj dejstvo, da nameravajo Britanci s svojim programom Green Deal, ki je vreden okrog tri milijarde evrov, kar je malce več od vrednosti dveh projektov TEŠ 6, zagotoviti kar 100.000 delovnih mest,« opozarja Živčičeva.

Njihovi protesti, pa tudi protesti drugih v zvezi s to tematiko, so kljub vsemu odzvanjali v prazno. »Soočiti smo se morali z žalostnim dejstvom, da okoljevarstvene akcije zgolj z napisi in plakati pač ne ujamejo več pozornosti javnosti. Kljub vsem naporom, ki smo jih v zadnjih dveh letih vložili v to, da bi predstavili argumente, zakaj projekt TEŠ 6 ni naravnan trajnostno in zakaj je njegova dolgoročna ekonomika na skrajno trhlih temeljih, doslej nismo bili slišani. Zato smo se odločili, da na problematiko opozorimo drugače. Odločili smo se, da argumente predstavimo v Bruslju, pri tem pa nanje opozorimo tudi z umetniško inštalacijo umetnika iz lokalnega okolja, ki je prav tako ogorčen nad obstoječo situacijo kot mi,« pravi Živčičeva.

Lutke v zakajeni komori predstavljajo domačine, ki so prisiljeni dihati izpuste, prostovoljci pred komoro pa varnostnike, ki zaradi nekih specifičnih interesov preprečujejo, da bi dihali boljši zrak.

Skupni protest so namenoma uperili predvsem v banke, pri katerih naj bi investitorji projekta, ob termoelektrarni je to še njen lastnik, Holding Slovenske elektrarne (HSE), dobili posojila za gradnjo šestega bloka elektrarne. Investitorji za pridobitev posojil potrebujejo državno poroštvo, a tega nimajo. Vlada se je dolgo otepala sprejetja posebnega zakona, potem pa je prej padla, tudi zaradi velikih nesoglasij o projektu TEŠ 6, ki ga nekateri vidijo kot afero Patria sedanje vlade. Ker lahko Pahorjeva ekipa do imenovanja nove vlade opravlja le še tekoče posle, je odgovorne v HSE, ki se že dolgo obnašajo, kot da državno poroštvo že imajo, ob tem popadla velika panika. Če bi želeli dobiti ugodno energetsko posojilo v vrednosti 440 milijonov evrov pri Evropski investicijski banki (EIB), bi morali namreč državno poroštvo pridobiti do 24. novembra, ta pa je tik pred vrati. Sledil je pritisk na poslance, zaradi katerega njihovo ravnanje zdaj preverja Komisija za preprečevanje korupcije, in na koncu je namesto vlade vskočilo 31 poslancev, ki so v obravnavo vložili svoj »poroštveni« zakon. Ta nazadnje sicer ni bil sprejet, a to najverjetneje pomeni le, da je odločanje prestavljeno na čas po volitvah. Nedavno dogajanje v parlamentu je seveda razlog za alarm, saj tako odkritega priznanja, da parlamentu sprejemanje zakonov narekuje neka gospodarska družba, še nismo videli.

Prav aktualno dogajanje je Kumra in društvo Focus spodbudilo k temu, da sta svojo tokratno akcijo usmerila zoper banke, ki naj bi sodelovale pri projektu TEŠ 6. »Največji del sredstev za predvideno investicijo v šesti blok prihaja s strani EIB, kar 750 milijonov evrov. Ostala sredstva bodo prispevale Evropska banka za obnovo in razvoj ter številne zasebne zahodne banke. A nedavni zapleti pri pridobivanju državnega poroštva za posojilo EIB so jasen signal evropskim javnim in zasebnim bankam, da naj premislijo svojo vlogo v projektu, saj je ta zaznamovan s sumi korupcije, obenem pa vzbuja ekonomske in okoljske skrbi. Zato smo banke pozvali k umiku iz projekta,« pravi Živčičeva. Za zdaj je na njihov poziv odgovorila le banka Unicredit, kjer bodo menda še enkrat premislili o svoji udeležbi. Iz drugih bank, tudi iz EIB ter Evropske banke za obnovo in razvoj, doslej niso prejeli povratnih informacij. Iz EIB so jim poslali le kratko sporočilo v zvezi s pritožbo, ki so jo nanje naslovili že maja, češ da jim odgovora doslej še ni uspelo pripraviti. »To lahko pomeni, da dokumentacijo še proučujejo. Bojimo pa se, da se odgovoru najverjetneje izogibajo,« priznava Živčičeva.

Tudi Kumer pravi, da kljub svojim protestniškim akcijam ni utopist. »Zavedam se, da so na elektrarno prisesane pijavke, ki so preplačane in storitve opravljajo slabše, kot bi jih kdo drug. In zdaj imajo velik interes, da se projekt širi. A takšne pijavke obstajajo povsod. Prepričan sem, da bi se prisesale tudi na bolj ekološke načine proizvodnje energije. Poleg tega energije, ki bi bila povsem ekološka, ni. A to še ne pomeni, da se ne bi mogli odločiti za do okolja prijaznejšo energijo. V Šoštanju je potencial, imamo infrastrukturo in kup ljudi, ki znajo delati z železom, elektriko in vsem, kar sodi k tem dejavnostim. Potreben je le miselni preskok. Ampak zdi se, kot da pri nas tega nikakor ne zmoremo, kar se kaže tudi pri ostalih reformah. Nihče nima jajc. Vsaka odločitev, ki bi lahko prinesla spremembe, je obsojena na status quo,« ugotavlja avtor umetniške instalacije.

Kljub temu se mu zdi pozitivno, da so za začetek vsaj pri bruseljski javnosti naleteli na pozitiven odziv. Ko niso mogli zagnati generatorja, s pomočjo katerega naj bi komoro napolnili z dimom, so jim uradniki kljub suknjičem in kravatam celo priskočili na pomoč in vzeli napravo v svoje roke. »Možno je sicer, da so se tako odzvali, ker so takšnih protestov navajeni, po drugi strani pa se okoljske teme praviloma dotaknejo vseh ljudi. Vsi si pač želimo živeti v čim bolj zdravem okolju.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.